Ukrajina ni izjema. Bi pa morala biti. In bi lahko bila. Znanja, ki bi jih bilo treba v analize ukrajinske vojne vključiti, je namreč dovolj. Vendar jih očitno poznajo le moji študentje. Ki jih po študiju “ruske tirnicoe vojna v Ukrajini pač ne preseneča.
Retradicionalizacija
Ob Putinovem govorjenju o poniževalnem odnosu Zahoda do Rusije sem si rekla: “Humphreyeva na delu!” Ta komentar moji podiplomski študenti razumejo. Njena knjiga The Unmaking of Soviet Life: Everyday Economies after Socialism iz leta 2002, v katerem je Caroline Humphrey pisala o oblikovanju politične doktrine velike Rusije v ruskem postsocializmu, je obvezno gradivo za izpit.
Poznati morajo tudi logiko odvisnosti od zgodovinsko izoblikovane socialne in kulturne tirnice. Nasploh. In za ruski primer. Antropologi postsocializma — med njimi Humphreyeva — so namreč že po padcu socializma ugotovili, da se v postsocialističnih družbah zaradi radikalne destabilizacije družbe, ki jo je prinesla sprememba sistema, uveljavlja proces retradicionalizacije.
Ob pomanjkanju delujočih postsocialističnih institucij in praks so se postsocialistične družbe začele vračati k praksam in institucijam, ki so v teh družbah uspešno delovale v preteklosti. V Albaniji recimo h krvni osveti. V Rusiji recimo k recarizaciji. Kot sem že večkrat pisala, Putin je novi car. Njegova politika je carizem.
{embed_info_box}193595{/embed_info_box}
Velesila in imperij
Del retradicionalizacije v Rusiji je tudi obujanje ideje o veliki in močni Rusiji. Ta ideja ni toliko vezana na vlogo Rusije kot voditeljice socialističnega bloka, temveč na dejstvo, da je bila Rusija v zgodovini velesila in imperij mnogo dlje in mnogo prej kot recimo ZDA. Rusija je bila to že v času Katarine Velike.
Zato ruska tirnica vključuje idejo velike in močne Rusije, idejo dežele, ki jo mora mednarodna skupnost spoštovati in upoštevati. Rusija ima tisto, kar sama imenujem imperialni kompleks. Ima imperialne reflekse. Tako kot Velika Britanija.
In če bi kdo na Zahodu ta ruski imperialni refleks in kompleks upošteval vsaj toliko, kot je upoštevan v primeru Velike Britanije, vojne v Ukrajini ne bi bilo.
Upor Zahodu
Če bi na Zahodu razumeli rusko tirnico, bi vedeli, kaj bo sistematično ignoriranje in poniževanje postsocialistične Rusije prineslo. Namreč upor. Upor Zahodu. S katerim bo Rusija svetu poskušala dokazala, da je močna. Velika. Da jo je treba upoštevati. Se z njo pogovarjati. In dogovarjati.
To je Putin v preteklosti pokazal že velikokrat. Na najbolj zanimiv način z organizacijo olimpijskih iger v Sočiju. Na eni najtoplejših lokacij v Rusiji. Sporočilo je bilo jasno: “Poglejte, kaj Rusija zmore! Zmore nekaj, česar vi ne zmorete!”
Napad na Ukrajino je treba brati v tem kontekstu. Kot dokaz moči Rusije. Kot dokaz, da je treba Rusijo upoštevati, se z njo pogovarjati in dogovarjati.
Če to razumemo, je jasno tudi, da je Zahod s svojo tridesetletno politiko do postsocialistične Rusije kot nepomembne partnerice proizvedel frustracijo, ki je rezultirala v napadu na Ukrajino. Ko je Putin hotel stopiti v Nato, ga niso sprejeli. Ko se je hotel pogovarjati z Zahodom kot močan partner, so ga predstavljali kot motenega alkoholika. Zahod je obljubil, da se ne bo širil na Vzhod. A je to obljubo požrl. Itd.
{embed_info_box}193596{/embed_info_box}
Ne razumemo
Napad na Ukrajino je sprovociral Zahod. Deloma z nerazumevanjem ruske logike. Deloma z lastno imperialno politiko, ki se je po propadu socializma še okrepila. Deloma pa tudi zato, ker dolgo ni bilo nobene velesile, ki bi jo moral upoštevati.
Zato gresta Zahodu na čelu z ZDA Kitajska in Rusija tako na živce. Omejujeta in motita namreč zahodne imperialne apetite. Zahod jih mora z nekom usklajevati. To pa Zahodu ne diši. On bi raje lastni imperializem brez omejitev. Še posebej, ker se je po padcu socializma zdelo, da bo zdaj to mogoče.
Ob vojni v Ukrajini vsi govorijo o ruskem imperializmu. Kar je točno. A nihče ne govori o zahodnem imperializmu. Ki mu stoji na čelu ZDA. Tega imperializma ne zaznavamo. Tudi problematiziramo in kritiziramo ga ne. Kot da ga nihče ne vidi. In ga očitno res ne. Vojna v Ukrajini namreč ni demonstracija samo enega, ruskega imperializma. Ampak je spopad dveh imperializmov. Ne gre samo za to, kdo bo obvladal Ukrajino. Gre za delitev moči v svetu.
In tu je treba jasno dodati: tako eden kot drugi imperializem sta enako problematična. Dokler ruski imperializem razumemo kot imperializem, zahodnega pa enačimo s Svobodo, Demokracijo in vsem Dobrim, smo v zmoti. Ne razumemo, kaj se dogaja. Zato ne razumemo, kaj se dogaja v Ukrajini. Kot ne moremo najti pametnih rešitev ukrajinske krize. Premik Ukrajine na Vzhod ali Zahod ni rešitev. Rešitev je nevtralnost Ukrajine. Le da tega nihče ne razume. Z ukrajinskim predsednikom vred. Ki pa ni profesionalni politik.