Še večji izziv za trdnost in učinkovitost EU je bila pozneje pandemija. Spet je šlo za en in isti problem, toda rešitve so se od članice do članice popolnoma razlikovale. Evropsko digitalno potrdilo je sicer pomemben korak k razumevanju skupne rešitve, a tukaj se je vse skupaj tudi ustavilo.

Papir prenese vse

Zapiranje meja ene ali druge članice, različni pogoji za vstop v državo, različni pogoji za bivanje v državi (ob enakih epidemiološki sliki), vse to kaže, da je vsaka država ravnala po svoje. Glede na obseg administrativnega aparata EU je to do neke mere logično, za izvedbo vitalnih aktivnosti v posameznih državah pa seveda ni pomembno. Nadnacionalna, evropska politika je sicer vsem državam skupna, toda uresničevanje te politike v nacionalnih in lokalnih okoljih je druga zgodba. Papir skupnih memorandumov vse prenese, izvedba pa je odvisna od drugih korakov.
​{embed_info_box}192906{/embed_info_box}

Vse temelji na retoriki

Ukrajinska kriza, ki se vleče že precej let, je še eden od dokazov, kako nemočna je nadnacionalna skupnost, če svoj obstoj utemeljuje samo na zavezah na papirju. Pogledi držav na ukrajinsko krizo niso enotni. Niti v času vojne. Načeloma je to razumljivo, saj imajo različne države različne povezave z Ukrajino, Rusijo in ZDA. In tudi tokrat je ključno vprašanje razmerje moči dveh velikih akterjev, ZDA in Rusije — ne pa toliko suverenost države, katere nedolžni prebivalci izgubljajo življenja. 

Nismo si znali mogli predstavljati, da nas v bo 21. stoletju doletela vojna, v kateri oborožujejo civiliste in v ljudeh spodbujajo bojevitost, kakršno poznamo iz črno-belih filmov.

Pa saj smo podobno razmišljali mislili že v zgodnjih 90. letih v nekdanji Jugoslaviji. Nismo mogli verjeti, da bodo družine, ki so dolga leta sobivale kot sosedje, postale ena drugi sovražniki, ker so pripadale različnim nacionalnostim. Nismo znali predvideti, da bo čez noč postalo strašansko pomembno, ali je nekaj srbsko, hrvaško ali bošnjaško.

Danes vemo, da sta bila tako prejšnje sožitje kot poznejša razdiralnost utemeljena na politični retoriki. Tistega časa se spominjamo z grozo in še danes so mnogi kasnejši rodovi zaznamovani z morečimi spomini na vojno.

Napredek

Spominjam se, da je pred to zadnjo vojno moja prababica, ki je preživela 1. in 2. svetovno vojno, množici svojih vnukov in pravnukov rekla, da pa še ene vojne, te največje človeške neumnosti, res ne bi več rada doživela. In res, izdihnila je v prvih dneh balkanske vojne.

Razumem jo, ker vem, da pri vsem tem razvoju, pri vseh človekih dognanjih in spoznanjih, pri vsem tem iskanju rešitev za boljšo družbo ne zmoremo izkoreniniti neciviliziranega in primitivnega vzgiba po  ubijanju sočloveka. Razumem jo, saj je bila soočena s človeško krutostjo in razčlovečenjem — kar vojna vedno potegne za sabo. 

Spopadi na ukrajinskih mejah, kjer izgubljajo življenja civilisti, se leta 2022 kažejo kot posmeh vsemu, kar je doslej veljalo za napredek človeštva. Izgubljena življenja, porušena mesta, ekonomska kriza, revščina … — priča smo izgubi človečnosti, ko človeško bitje streže po življenju drugega.