Nekateri pravijo, da z razveljavitvijo sodbe domobranskemu generalu Rupniku pravno gledano ni nič narobe. Morda res. Ampak to še ne pomeni, da je z njo vse v redu.
Razveljavitev obsodbe človeka, ki je bil leta 1946 pred vojaškim sodiščem obsojen na smrt (in usmrčen) zaradi izdajstva in sodelovanja z okupatorjem, je že sama po sebi nora. Da je bila pravno možna in dopustna in legalna, tega niti malo ne spodbija. Ravno nasprotno. Noro je prav to, da se je sodišče s tem sploh ukvarjalo.

Juridični revizionizem

Problem razveljavitve ni razveljavitev sama, temveč dejstvo, da se je sodišče s tem sploh ukvarjalo. Da se je ukvarjalo s sodbo proti človeku, ki je bil ne samo obsojen pred skoraj tričetrt stoletja, ampak ki bi bil mrtev tudi brez usodnega strelskega voda. S stališča zdrave pameti je to bizarno.
Te dni so vsi imeli polna usta zgodovinskega revizionizma. V resnici pa gre za pravni, pravniški, juridični revizionizem. Kako daleč nazaj sme pravni sistem posegati v pretekle sodbe? Do čarovniških procesov v srednjem veku? In v katerih primerih?
Ni naključje, da se je sodišče ukvarjalo ravno z obsodbo obsojenega domobranca. Zagotovo se namreč ne bi ukvarjalo z obsodbo nekega kurjega tatu izpred tričetrt stoletja — pa če bi bil proces še ne vem kako zmontiran.

Masleša in Žalikova

Bizarnosti in kontradiktornosti je tu še več. Recimo kdo točno je na Vrhovnem sodišču sodbo proti Rupniku sploh razveljavil.
Predsednik senata je bil Branko Masleša, poročevalka v sicer petčlanskem senatu pa je bila Vesna Žalik. Naj spomnim na nekaj podrobnosti:

• Masleša je tisti, ki ga desničarji obtožujejo, da je rekel — oz. da ga je nekdo slišal reči —, da je Janeza Janšo v aferi Patria treba »sfukat«.
• Masleša je tisti, ki ga desničarski medij imenuje »podpornika agresorske JLA« in »ljubitelj streljanja ljudi v čelo«.
• Vesna Žalik je tista, ki jo — skupaj z Maslešo, kakopak, in še nekaj paradnimi konji in kobilami slovenskega krivosodja — Janez Janša toži za 900.000€ škodo, povzročeno med sojenjem in s sojenjem v aferi Patria.
• Vesna Žalik je tista, ki ima po trditvah taistega desičarskega medija »težave z matematiko« — beri: s koledarjem —, ker je nekoč napovedala neko odločanje v roku enega meseca, pa ga potem še več kot dve leti ni bilo.

Tu nekaj ne štima

Dejstvo, da sta bila pri razveljavitvi zraven tudi prav tisti sodnik, ki ga desničarji najbolj sovražijo in prezirajo, in sodnica, ki v tej famozni disciplini za njim ne zaostaja veliko, daje zadevi svojevrsten flair:

• Sodniki, ki so jih desničarji sami — z razlogom ali brez — tako rekoč prisilno kontaminirali s svojim resentimentom, najbrž res resno mislijo in res objektivno pravniško razmišljajo, če sprejmejo odločitev, ki lahko desničarjem samo ugaja.
• Možno pa je seveda tudi, da so odločitev sprejeli ne iz pravniškega prepričanja, temveč iz preračunljivosti. Namenoma. Da bi odvrnili sume, da se ravnajo po levičarskem vrednostnem vetru in da imajo kaj že a priori proti vernikom kolaboracije.

Kaj prinese pes na repu?

In še ni konec teh pravnih aporij!
Naknadna razveljavitev smrtne kazni proti človeku, ki je bil že zdavnaj eksekutiran, za nazaj seveda pomeni, da ni bil obsojen. Rehabilitacija to sicer ni, je pa vsekakor ekskulpacija.
In ker mrtvemu človeku ne more biti sojeno, to tudi pomeni, da jo je odnesel — da ne rečem, da jo bo odnesel — brez kazni. Čeprav so ga za kazen ustrelili.