Za slovenske vladne, medijske in civilne desničarje je večje zadoščenje, da sta pismo bralcev, ki sta ga na britanski Guardian naslovila Dimitrij Rupel in Peter Jambrek v zvezi z nelaskavim člankom njihovega novinarja o Janezu Janši, objavila vsaj Nova24TV.si (v angleščini) in Demokracija (v slovenščini).
Pravim »vsaj« in »naslovila«: Rupel in Jambrek sta pismo očitno napisala, vendar ga The Guardian po dostopnih podatkih in informacijah ni objavil niti v tiskani izdaji (do petka, 8. maja) niti online (do istega dne ob 22:49).
Ko to pišem, še čakam potrditev iz uredništva Guardiana, ali so pismo (v tiskani izdaji) že objavili, oz. odgovor, ali ga morda še bodo (v kakršnikoli izdaji).
Dotična medija o njunem pismu poročata tako, kot da je bilo objavljeno. Zaveden Slovenec ob branju sploh ne bi pomislil, da morda ni bilo objavljeno …
Špeckahelno sodelovanje
Smešno, kajne, kakšen cirkus je nastal zaradi zlohotnega, domnevno izkrivljenega slabega imidža, ki ga tuji mediji kot Guardian in Deutsche Welle prodajajo mednarodni javnosti — seveda s privoščljivim in celo špeckahelnim sodelovanjem slovenskih medijskih in/ali političnih aktivistov.
Sram me je bilo, ko sem bral Zgago, da Slovenija drsi iz demokracije in da so »stari vzorci korupcije in nadzora potisnili neodvisno Slovenijo stran od cilja, da postane zahodna demokracija«. Prav nič bolj in prav nič manj pa me ni bilo sram prejšnji mesec, ko sem bral depešo.
Gnusno denunciantstvo
Da je glavna tarča Zgaga in ne kdo drug, ne dokazuje tega, da je on sam prepričljivejši. Zgaga je samo nevarnejši. Nevarnejši, ker je sicer lokalni problem Janeza Janše in podivjane SDS internacionaliziral in pri tem interpretiral kot širše razumljiv problem naraščajoče orbánizacije, torej deliberalizacije demokracije in — dodajam sam — trumpizacije javnega političnega komuniciranja.
Da se v Sloveniji res nekaj čudnega dogaja, pa Evropi ni zdaj dala slutiti samo FOSA 2020 Zgagi, temveč je to že prej sugerirala famozna vladna depeša o slovenskih mainstream medijih kot še vedno živi in aktivni naplavini komunizma.
Če nič drugega, so naši evropski sodržavljani morali posumiti, da smo Slovenci globoko razdeljen in z denunciacijo drugače mislečih rojakov obseden narod. Meni je nerodno, ko to berem. Dobesedno sram me je bilo, ko sem (v taistem Guardianu) že pred več kot desetimi leti bral Zgago, da Slovenija drsi iz demokracije in da so »stari vzorci korupcije in nadzora potisnili neodvisno Slovenijo stran od cilja, da postane zahodna demokracija«.
Prav nič bolj in prav nič manj pa me ni bilo sram prejšnji mesec, ko sem bral depešo. To ekstremistično denunciantstvo enih in drugih se mi kot državljanu gnusi.
Zgagova prizadevanja — in mednarodno publiciteto, ki je je deležen — sam jemljem z rezervo. Milo rečeno. Je pa vendarle fenomen, kako so se nanj spravili provladni mediji in njihov backup kot Požar in Steinbuch, pa tudi politiki. Če ne drugače, pa na Twitterju, ki se spreminja v ostuden poligon za obračunavanje.
Kukavice v Northamptonshiru
Back to those two guys’ letter to the editor.
Če mi bodo z Guardiana odgovorili, bom o tem seveda poročal. Zaenkrat pa samo namig vsem drugim, ki bi jih zamikalo pisati pisma bralcev eminentnim medijem s 199-letno tradicijo in strogimi pravili za objavljanje nenaročenega user-generated contenta.
Dolgoletni Guardianov urednik pisem bralcev pošiljatelje svari, da prejmejo vsak dan (samo po emailu) 200 do 300 pisem — in da je povprečen čas, ki si ga v redakciji vzamejo za branje prispelega pisma, samo 15 do 30 sekund.
Rupel in Jambrek bi morala vedeti, da njuno pametovanje o slovenskih medijih za Guardian nimata več vrednopsti kot naključno izbrano naturalistično vprašanje nekega Geoffa Mawerja iz Towcestra v grofiji Northamptonshire:
»V sredo smo v južnem Northamptonshiru po mnogih letih slišali kukavico. Obstaja vzročna povezava s COVID-19 ali je to naključje?«
Pismo tega bralca sem citiral v celoti. Verjetno ga tudi v uredništvu niso dosti krajšali.
Guardianov zgornji limit za dolžino pisem bralcev je 250 besed. Večna pisem se temu ne približa niti približno. Tisoč besed dolgih jajc po mojem sploh ne preberejo, kaj šele objavijo. O slovenskih ideoloških temah pa seveda še tem manj.
Tudi če spodaj napišeš, da si bil »prvi predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije, prvi slovenski sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice« oz. »minister za zunanje zadeve Republike Slovenije (1990-1993, 2000-2008), župan Ljubljane (1994-1997), veleposlanik Slovenije v Washingtonu (1997-2000)«.