Knjiga Ohranjeni spomin obeležuje dvajseto obletnico smrti Rudija Šeliga (1935–2004). V njej je objavljenih šest novel, napisanih med letoma 1966 in 1997, in esej Samota in akcija, v katerem je avtor strnil principe svojega pisanja. Za pokušino objavljamo spremno besedo Aleksandra Zorna. 

Za Šeligove zgodnejše novele so značilni podrobni opisi stvarnosti, pri čemer dogajanje ostaja v ozadju. Moč Šeligove poetike se skriva v jeziku, s katerim vsako podrobnost daje na ogled in pred bralca prikliče reči, ki jih med svojo bivanjsko izkušnjo nemalokrat spregledamo ali pozabimo.

Pisatelj, dramatik, publicist, urednik in predavatelj Rudi Šeligo (1935–2004) je diplomiral iz filozofije in psihologije ter magistriral iz estetike. Konec 50. let je začel svoja dela objavljati v literarnih revijah. Urejal je Revijo 57, Perspektive, Probleme in sodeloval pri Novi reviji. Ob svoji literarni karieri je poučeval statistiko na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju. Več let je bil direktor Borštnikovega srečanja in predsednik Društva slovenskih pisateljev, od leta 2001 pa izredni član SAZU. V Bajukovi vladi (2000) je bil minister za kulturo.

Šeligo velja za izvrstnega inovatorja, ki je v slovensko literaturo vpeljal ideje reizma in postopke novega romana. Za svoja dela je prejel številne nagrade. Ohranjeni spomin je izšel pri Beletrini.

Rudi Šeligo: Ohranjeni spomin | Aleksander Zorn: Rudi

Dvajset let ga že ni več. Ampak včasih ga še srečam. Takole med vrsticami. Tam živi kar naprej v sedanjiku. Med stavki, seveda. Da ne boste mislili, da se mi je končno zmešalo. Prvič pa sem ga srečal skoraj tako, kot bom zdajle napisal. Skoraj.

Vstanem tisto jutro in se napravim, da grem ven. Stopim skozi vrata, ki peljejo naravnost na Tavčarjevo ulico. Zaklenem. Ključek s površno vtisnjeno številko 28 se v ključavnici zatakne ali zaskoči tako kot sleherno jutro. Brada zadene ob nekaj trdnega, neizglajenega, in to jo potem grabi, da ga je še nazaj zavrteti težko. Spravim ga v žep, ker je izposojen. Stopim dol po triptihu stopnišč vedno globlje, dokler ne pridem v samo klet Schwarzkoblerjeve hiše. Pravijo, da nima kleti. Tudi prav. Jaz že vem, da jo ima. Ker je tam tema preteklika. Samo iz nje se lahko povzpne naravnost ven v prosojno jutro sedanjika. In tam vedno prozari po belini eno samo poldnevno sonce. Pod njim ulica vodi vedno na isti kraj. To je kraj srečevanja.

Izza nekega nepomembnega vogala jo po črnem tlaku primahata dva človekovca. Eden od njiju je nasmejani Marko Slodnjak. Drugi se vleče šepaje za njim, ker vmes postaja in prepričevalno govori. Marko se ustavi, ker je moj prijatelj. To je Rudi Šeligo, pravi. A ga poznaš? Tak obraz ima kot Kristus na križu. Dam mu nerodno roko svojo, ampak njegova je še bolj nerodna. To se mi zdi dobro. Zato rečem:

Rudi Šeligo! Ha! Ključek se v ključavnici zatakne kot sleherno jutro! Ha! Kaj pa še, nouveau roman, pa njegov sedanjik! Eno figo! Kako pa pisatelj potem ve za vsa sleherna jutra. Torej ve za vso zgodovino in za vso usodo in za vso zgodbo s koncem naprej in ves preteklik, če ni sam kakor Bog s peresnikom, ki mu vdano služimo s svojimi življenji, da lahko o nas piše svoje izmišljotine. Kako pa lahko vse to ve, če ni sam Bog vseh časov? Zdaj pa mi kar takoj povejte, vi nouveau roman Šeligo v sedanjiku, ki preteklika ne priznava, ker je menda ideološki, kako pa veste za vsa vaša jutra, če pa živite samo eno? Seveda vem, reče Rudi Šeligo z obrazom Kristusa, saj sem ta stavek štirinajstkrat napisal, da je bil potem pravilen in pravi. Kako naj bi potem ne vedel!

Takole me je vrgel v vesolje literature. Jaz njemu o nekih resničnih jutrih in njihovi logični meseni zgodovini, on meni o nekem svetlem jutranjem stavku na belem papirju brez preteklosti, ki stoji kar tako, sam in lep. On mene iz kleti literarne zgodovine in, še hujše, njene teorije, od koder prihajam, vrže na sredo svetlih besed iz črnih črk in iz takega vesoljstva, kjer je preteklik lahko sedanjik in kjer so vsa jutra doma v enem jutru, ki je hkrati lahko tudi vsa jutra. Tam je ključek takšen, da se mora zmeraj zatikati, da se jutro lahko ponavlja tako, da obstoji. In ker je ravno štirinajstkrat napisan, je dokazano vse skupaj tako hudo kot sam Križev pot, kjer štirinajstkrat telebneš ali pa se ti kaj drugega hudega in lepega dogodi, preden postaneš Človek. Ha! Da že ve, ker je to štirinajstkrat napisal, preden je doživel končno nesmrtnost natisa.

Tako mi je zinil Rudi Šeligo. Ja dobri Bog! Jasno, da sva postala prijatelja.

Potem smo šli pa v neko staro bajto z veliko sobo, ki so ji pravili Gledališče Glej, in smo pripravljali zgodbo o neki punci Darji, pravo Šarado, ki jo je bilo treba organizirati po tisti bajti tako, da je prijetna igralka lahko prepričljivo hodila sem in tja v večnem sedanjiku in govorila lepe Šeligove stavke o nakitu, ki ga ima tako rada, da bi ga prav rada imela, če bi ga lahko imela, pa ga nima, ker ga avtor ni napisal zanjo, saj je bil takrat že tudi dramatik. Sliši se kar tako, pa ni bilo. Ista pesem kot štirinajsti stavek. Česar nimaš, to zares imaš, ker ima tvoj avtor. Z neko neznano magijo stavkov o nakitu je Rudi prikazal tančice hrepeneče ženske dušice, ki sploh ni bila cankarjanska, pa vendarle hrepeneča. Tako novo dušico, sodobno. Tako ontološko. Bil sem dramaturg predstave in sem živel samo v sedanjosti Gleja. Zato nisem vedel nič o mesenem svetu, a mnogo o vsem drugem, za življenje tako malo pomembnem, da je kot nalašč narejeno za večnost, ker je vedno v sedanjiku.

To so bili sicer odlični časi za satiro. Če si že želite preteklika in njegove zgodovine, pa še ideologije povrh, vam v kakšni trapasti zgodbici lahko povem, kako je izgledalo vse to skupaj. Takole. Pogosto je tja na vajo kakor na kakšen strokoven obisk prihajal neki pomemben slovenski pisatelj, ki je dosegel Zenit. Zato si je lahko kupil wartburg na dva takta, kar ga je tako prevzelo, da je v vsak pogovor skušal vsiliti tehtno razpravo o tem, kako težko je voziti tako velik avto. To je bil tisti vzhodnonemški avto, za dva pednja večji od stoenke, ki je bila navaden jugofiat, ta pa je bil avto ponosne socialistične velikosti, pa še nemška mašina povrh, ki se je slišala kot prdeč moped, če je vozila naprej. V rikverc je pa kašljala. Prišel pa je ta pisatelj na vsako drugo vajo, malo poslušal, malo pogledal, modro odkimal, potem pa nas skušal zaplesti v hvalnico svojega wartburga, takšnega velikega hollywoodskega avtomobila prave družbene usmeritve, v katerem bi se lahko peljal sam Kirk Douglas s svojo trobento, če bi prišel na Brione na obisk. Oh, te lepote preteklika in socializma. Take stvari smo se pogovarjali. Film Fant s trobento in hollywoodski wartburg, kaj bi tedaj še manjkalo našemu človeku? Prav nič.

Ampak takrat so se že začeli in trajali vedno bolj zanimivi pogovori s Šeligom, ki niso bili preprosti. Bil je namreč izjemno natančen v formulacijah, kar mi je bilo blizu, saj sem živel za literarno teorijo in teater in se trudil v razpredanjih, kakor da bi bil njun odvetnik na sodni razpravi v gostilni, in sem razen iskanja nerazumnega dvoma o vsem, kar sem slišal, še rajši zbiral argumente za zaključni govor pred poroto, ki se je nagibala k pijanskemu dremanju. Poznali smo v tedanjih prvinskih časih, če naj spregovorim diplomatsko, v strokovnjaških debatah največkrat vrhunsko teologijo socializma, in ko smo že pri sodnih obravnavah, najrajši takšno, kjer je sodnik na sodišče dobil razsodbo vnaprej napisano na kakšnem listku, če je bil zabit, ali pa so mu jo apodiktično in manualno razložili pred koncem razprave, da bi si jo znal zapomniti, tako da se ne bi demokratično zmotil na koncu pravne logike, ko je obtožil obtoženega, kajti to bi bilo buržoazno. Zakaj o tem? Zato, ker so se tehtne razprave največkrat sprožile tedaj, ko je kdo v javnosti bleknil kakšno izvirno misel o naši družbeni stvarnosti, kadar je razpravljal, ne da bi ga kdo pooblastil, da lahko. Tak se je potem znašel v juridični osami in trmasto buljil v tla. Tako smo bili vsi pedagoško najučinkoviteje ozaveščeni, kaj je pravilno, dobro in tudi lepo.

Razgovori o literaturi so bili zato takrat odrešilni. Še so lahko bili polni brezdanjega duha fantazije, starosvetne logike in nespoštljive drugačne filozofije, kakor pa je bila tista, ki je citirala slavne klasike marksizma. In Rudi Šeligo je bil v teh pogovorih natančen, strokovno formuliran, nepopustljiv, pa tudi literarno sproščen in humoren, da je bilo besedovanje z njim pravo platonistično veseljačenje. Ampak nekoliko bolj dinamično in glasno, kot bi ga prenesel kakšen bolj pravi Platonov Sokrat. Tak je bil v mojem življenju samo še Dušan Pirjevec. Zato je bil Rudi tudi na Slovenskem edini, ki je lahko zasnoval teorijo magijskega gledališča, ki je redka in edinstvena nova literarna poetika teatra na tem zemljevidu srednje Evrope. Tako smo torej besedovali in sva besedovala vedno pogosteje tudi sama. Ampak nikar ne mislite, da je bil Rudi kakšna eterična, pametno govoreča in profesorsko nastopajoča osebica, čeprav je učil na kranjski šoli direktorje statistike. Zmotili bi se! Takole je govoril o neki pretekli noči drugo jutro, ko se je že razkadil, o neki obskurni osebi, ki mu je upropastila neko predstavo. Takole! Celo noč je v tankem curku tekel šnops in jaz sem zraven brusil nož, (misel, kako?) da bom režiserja (zaklal) ubil. Vzemite to seveda metaforično, saj je bil nenasilen in pesniško občutljiv človek, ampak prav zato je stavek še močnejši.

Tako so tekla naša leta kakor tanki Šeligov curek šnopsa med splošno družbeno prehrano, vsako leto z istimi jedmi, vsa skupaj z enotnim vonjem in okusom. Ali veste, da so bile jedi iz tedanje Ljudske kuhinje vse podobnega okusa, pa naj je šlo za vampe, segedinar, golaž ali za filane paprike, kar je bil malone ves njen bogati repertoar, pa tudi dišale so skoraj čisto enako? Vsake štiri dni so se dokončno pokvarile, čeprav so jih kar naprej pregrevali, potem pa so le skuhali nove, po istem receptu in istega okusa, ki ga ni mogla popraviti še tako znatna količina slabega vina makedonskega porekla, ki so ga v cisternah pripeljali z juga Balkana in pri nas prelili v motne avtohtone steklenice, ki so vabile z nacionalističnim napisom »Slovenska rebula«. Družbeno življenje je bilo kakor z jedmi poflekan in na mizi pozabljen meni socialistične ljudske kuhinje, ki ni zmogla spohati nobene zgodovinske katarze. Ampak da ne bo pomote pri razumevanju omejenega človeškega vesolja, ki je vedno znova presenetljivo in neznansko globlje, kot pa ga lahko uzremo skozi kratkovidne naočnike sociologije. Literatura je v tistih banalnih časih živela visoko in odlično življenje in nekatere najboljše slovenske knjige so bile spisane prav takrat. Bile so nekakšno nadomestno očiščevanje. Pravega očiščenja pa še ni bilo. Takšnega očiščenja, mislim, ki bi zapustilo literarne strani knjig in bi se zgodilo med živo, meseno neliterarno zgodovino. Dokler nenadoma ni prišla nepričakovana pomlad, visoka pomlad z zamudo, s štirimi nepredvidenimi uporniki in nikoli videno novo usodo, ki je narisala na zemljevid balkanskega bratstva novo državo, že skoraj zbledelo v genetskem zapisu prazgodovine. No, vidite, tako lepo je bilo, da se mi je še po tridesetih letih v tale zapis nepooblaščeno pretihotapila patetika. Jo bom kar pustil tukaj. Saj je zdaj že odšla v nebo.

Rudi Šeligo je v tistih dneh postal predsednik Društva pisateljev, ki je takrat med svojim bratstvom še štelo pišoče ljudi, ki so bili senzibilni za zgodovinsko sočutnost do umorjenih in še pravični do tiranov in njihove krvave utopije, ki so ji s kratko sovjetsko metaforo rekli SFRJ. Društvo je prirejalo zgodovinske večere pozabljene zgodovine in nove poezije, kakršnih še ni bilo in jih nikoli več ne bo, ker se je dokončno pokvarilo nebo. In nosilo je težo tehtanja zgodovinske pravičnosti, ki je v teh krajih zastrta z več kot sedmimi rdečimi tančicami in prekrita z več kot tisoč in eno pravljično lažjo. Težka naloga. Ampak takrat so ji prisluhnili malone vsi, celo skesanci, in izgledalo je, da bo obstala. To je bil pravi Rudi Šeligo, z nepopustljivo voditeljsko logiko in prikritim sentimentom pesnika, ki je predolgo skrival svojo čustveno dušo med stilističnimi iznajdbami. Zdaj pa je nepričakovano stopil med žive utelešene ljudi tako, kot bi dramatik vstopil v svojo politično dramo na odru, ki je še ni napisal do kraja in mu jo je pero v roki z neznano močjo kar samo pisalo sproti.

Nikoli ne bo pozabljena njegova naslovna vloga, pa če bi ideološki cenzorji še tako radi. Rudi Šeligo je iz magijskega gledališča prestopil v elizabetinsko tragedijo kot pisec in igralec.

Potem pa se je zgodila slovenska država in Rudi je z gledališkega odra stopil v politiko. Državo je bilo treba postaviti na novo. Bile so sanje, da jo hočemo precej drugačno, kot pa je bila jugoslovanska republika. Pri tem sizifovem delu smo se seveda znašli tudi literarni fantasti in zapriseženi sovražniki resničnosti in politike. Kaj pa smo hoteli? Še naprej gojiti po gostilniških kotih svoje kritikastrstvo? Spet sva se mnogo srečevala in besedovala. Rudi je tudi v politiki nastopil kakor dober stilist in nosilec novih poetik v resničnem življenju. Dosegal je visoka politična mesta in živel literarne ideale na političen način, kakor da bi pisal visoke stavke nekam čisto drugam, kakor pa je bil papir knjig, ki v bralcih postane živ in gre za vedno z njimi kot spomin. Docela in preveč predan je pisal stavke v zmuzljivo knjigo politike, ki ima pozabljenje vpisano v svojo ustavo.

Odločitev je bila usodna. Politika je posesivna meduza, ki prezira vse, kar ni ona sama. Zato te hoče celega samo zase. Zvabi te k sebi s sladkimi obeti, kakor da je klic odgovornosti celega tvojega bitja, posebej pa še tvojega srca. Potem ti vzame vse, kar je tvojega, ker je ljubosumna na vse. Dokler ti ne ostane samo še srce. Slednjič ti vzame tudi to. In če se ne pusti vzeti, ga zlomi. Nekateri odlični imajo vendarle tudi v takšnem svetu nezlomljivo trdno srce. Nekateri odlični pa mehko in ranljivo. Tako je Rudi Šeligo po muhasti volji usode doživel infarkt svojega fizičnega srca. Pa to še ni bil konec. Tisto srce, ki še ostane po fiziki, mu je namreč preživelo. Tisto srce, ki lahko ranjeno piše še lepše. Patetika. Pustimo jo. Saj gre za ranjenega prijatelja.

Knjige so spet morale zadišati po svežem tisku, prihajati nove in biti z nami, če smo hoteli preživeti. Nove o drugačnem širnem svetu, ki je živel zunaj plank naše pogrete pravične družbe. Knjige! To je bil klic ozdravljenja, ki ga je postavil na noge, in spet je pisal. Bilo pa je to vedno bolj pisanje, ki se je posvečalo jeziku, iz katerega pisanje prihaja. In Šeligovi stavki so postajali vedno bolj skrivnosten jezik, ki ga lahko govori samo literatura. Pravijo, da se duša človekova na koncu vrne k svojemu stvaritelju. Šeligovi stavki pa so se vračali k jeziku. Vedno bolj. Dokler niso postali popolni in samozadostni, kakor da ne potrebujejo nobene zgodbe, nobenega pripovednega časa in nobene proze več. Stavki kakor verzi, ki lahko stoje samotno. Ti niso bili več za navadne ljudi, ki so požrešni na zgodbe in dogodivščine. Bili so za bralce, ki lahko ob vsakem stavku zastanejo v popolni tišini.

Pa vendar! Za njihovimi pisatelji vendarle ostajajo tudi prave stare zgodbe, ki jih bomo glasno povedali in se jih bomo spominjali. To so zgodbe o ljudeh, ki smo jih izgubili in jih v tu spet najdemo. V večnem sedanjiku živijo v nas, kakor v kakšnem vedno novem romanu.