Evropska poslanka Romana Tomc (SDS/EPP) je ta torek na svojem blogu napisala célo serijo nespametnih populizmov o kulturi. Ker sem pod pogojem, da v tem res uživajo, toleranten celo do ljudi, ki poslušajo glasbo, ki je sam ne prebavljam, puščam ob strani njeno čudaško omenjanje Modrijanov v kontekstu kulture in se osredotočam samo na desert.
Takole pravi na koncu ga. Tomc:
»Slovenska kultura je naše bogastvo, ki ga moramo skrbno varovati in tudi finančno podpirati, če je treba. [Wow!, op. MC] Pri tem je treba imeti pred očmi, koliko ljudem je ta kultura namenjena. Vsem ali le nekaj deset zanesenjakom, ki jim je všeč kakšna posebna zvrst kulture, ki je nihče drug ne razume. Predvsem pa je treba ločiti zrna od plev in preprečiti, da se kot kulturni ambasadorji Slovenije podpirajo tisti, ki se iz slovenske kulture delajo norca in jo žalijo.«
Kaj je sramota?
Evroposlanka se očitno obreguje ob finančno podporo kulturnim vsebinam, ki so »namenjene […] le nekaj deset zanesenjakom«.
Norčevanje in žaljenje sta lahko cilj v vsakdanjem življenju, ne pa v umetnosti sami. Umetniško delo je lahko duhovito, smešno, provokativno, magari žaljivo — če ga tako razumeš — seveda pa ga moraš najprej (tako) razumeti. Norčevanje je kvečjemu umetniška drža oz. eden od duhovnih elementov pri ustvarjanju.
Prevod
A kakorkoli: ne poznam umetnika — pa če je še tak diletant —, ki bi se delal norca iz kulture. Kaj šele, da bi jo žalil. Norčevanje in žaljenje v umetnosti ne obstajata. Nista cilj nikogar. Lahko sta cilj v vsakdanjem življenju, ne pa v umetnosti sami. Umetniško delo je lahko duhovito, smešno, provokativno, magari žaljivo — če ga tako razumeš — seveda pa ga moraš najprej (tako) razumeti. Norčevanje je kvečjemu umetniška drža oz. eden od duhovnih elementov pri ustvarjanju.
Naj torej prevedem: če Tomčeva reče, da nekdo žali slovensko kulturo, s tem v bistvu misli, da ta umetnik žali njo in vse tiste, ki take kulture ne razumejo.
Nekatere vsebine so že tako ali tako skromno podprte, zato se ge. Tomc ni treba bati, da bi bile druge, bolj všečne in razumljive zaradi tega prikrajšane. Če je neka umetnost komercialna, pa še tem bolje zanjo. Namreč tako za umetnost kot za Romano Tomc.
Taborjenje na Maistrovi
Zakaj se je Romana Tomc sploh oglasila? Ne samo zato, ker se v svojem farizejstvu čuti ogroženo in razžaljeno. Ne samo zato, ker se ji milostno razdeljevanje drobiža nerazumljenim umetnikom zdi v nebo vpijoča krivica, ki jo je treba popraviti. In ne samo namesto ministra za kulturo — ali tako rekoč v odsotnosti ministra za kulturo samega —, ki je raje tiho in v miru pripravlja bog ve kaj, kot da se krega z umetniki, ki mu lepijo svojo papirologijo na fasado.
Oglasila se je tudi zato, ker umetniki oz. kulturniki interpelirajo njenega strankarskega šefa. Blazirana Bruseljčanka se je oglasila, da bi na malo lepši način kot stekli psi (medijske) desnice — ki govorijo o izrojeni umetnosti in o umetnikih kot preužitkarjih — povedala, kakšno je uradno stališče stranke.
Zdaj vemo. Tako da se lahko umetniki počasi kar utaborijo tam na Maistrovi.
Opomba:
Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 31. maja 2020, pod naslovom Poziv umetnikom, naj pri priči nehajo žaliti go. Romano Tomc. Verzija na Fokuspokusu je editirana.