Pozor, to je poslovilna turneja. No, če smo natančni — kot izhaja iz uradnega napovednika —, "prva poslovilna”. Eni se poslavljajo dolgo, predvsem pa večkrat. Ker Roger Waters, pevec, basist, ideolog, konceptualist legendarnih Pink Floydov, jih bo septembra dopolnil osemdeset. Rojen dva meseca kasneje kot Mick Jagger, ki še tudi ni rekel zadnje na odrih. Kljub starosti je Britanec Waters še vedno vsaj enako odtrgan kot nekoč, denimo v 70. in 80. letih. Svojeglav, nepopustljiv, isti enfant terrible sodobnega rocka. Aktivist, cinik. Dinozaver muzike, ki je imela karakter, vonj, barvo in okus.
Gledali in poslušali smo ga sredi maja v Pragi. Dvakrat je napolnil areno O2. Dobrih dvajset tisoč duš gre v dvorano.
Prvo sporočilo, preden se med izvedbo Comfortably Numb, ene od pink-floydovskih himničnih, dvigne zastor oz. veliki ekrani, se v povzetku glasi: “Odjebite, poberite se v bar vsi, ki imate radi Pink Floyd, ne prenesete pa Rogerjevih političnih stališč.” Na odru se pojavi izvrstna glasbena zasedba, zbrana okrog sivolasega človeka, ki je leta 1965 — skupaj s Sydom Barrettom (ki ga je po njegovem psihičnem zlomu leta 1968 zamenjal David Gilmour), Nickom Masonom in Richardom Wrightom — ustanovil skupino Pink Floyd. Rogers je iz postave odšel sredi osemdesetih, po seriji konfliktov v skupini, ki jih ni bilo mogoče razrešiti. Kot pri mnogih (tudi razdvojenih) fanih ni bilo mogoče nikoli do konca odgovoriti na vprašanje, kdo je bil na boljšem ali slabšem. Waters ali zasedba, ki je ostala. Ali kar vsi, vsak na svoj način.
Pevec, basist, ki stopa na rob
Neizpodbitno pa je, da blagovna znamka Roger Waters kljub vsem polemikam, kontrovernostim in škandalom, ki spremljajo njegov “potujoči cirkus” (kot sam pravi), ne bledi in ne ugaša. Koncert v Pragi je bil rockerski šus. Po unikatnosti, epskosti morda ne povsem primerljiv s turnejo The Wall, s katero je po svetu — tudi v Zagrebu — romal pred dobrim desetletjem. Toda odličen, brez debat. Kajti izročilo njegove glasbe je neizpodbitno, nesmrtno. O njegovih političnih stališčih lahko razpravljamo — k temu je med koncertom tudi pozival —, o kakovosti glasbe pa težko.
Nazadnje je močno vznemiril z izjavami in nastopi o vojni v Ukrajini. Rusko agresijo je sicer obsodil in označil kot nezakonito, vendar s pripombo, da ni bila neizzvana. Vloga Zahoda v tej vojni zanj ni enodimenzionalna. Waters mu očita, da Ukrajino oborožuje. Edini del praškega koncerta, kjer si je iz kotov dvorane prislužil kakšen žvižg, je bil ravno ob omembi Ukrajine. Za katero je v medijih lani med drugim dejal, da jo vodijo “skrajni nacionalisti”. S tem si je prislužil odpoved koncerta v poljskem Krakowu. “Obžalujem to cenzuro,” je ob tem izjavil. Zaradi očitkov o antisemitizmu — Waters je znan podpornik Palestincev in palestinske države — sta bila na tankem ledu tudi koncerta v Nemčiji, v Frankfurtu in Münchnu, ki pa sta (po tistem v Pragi) nazadnje le bila. V Frankfurtu se je pred dvorano sicer zbralo nekaj protestnikov.
Kaj spada h glasbenemu brandu
Kdor v glasbi ne prenese politike in brezkompromisnih stališč, naj na Watersove koncerte res ne hodi. Zaradi teh stališč je imel težave že prej, saj v glasbi in v odnosu do politike nikoli ni želel iskati neke abstraktne sredine in splošnega ugajanja vsem (po malem). Je Waters dosleden? On je pač Waters. Z vsem, kar to prinaša zraven.
Lahko bi kdo rekel, da je potrošništvo in kapitalizem lahko kritizirati, če si lastnik več sto milijonov vrednega glasbenega imperija. Toda težko bi Watersu očitali, da skozi vso svojo kariero ne sledi dosledno protivojni, pacifistični liniji.
Koncerti v okviru aktualne turneje This Is Not a Drill trajajo tri ure, vmes je 15-minutna pavza. Kot vedno to ni samo koncert, ampak shod, teater, vizualni, multimedijski šov. Oder je 360-stopinjski, publika je okrog in okrog njega, kar daje občutek vključenosti, bližine. Waters poje na različnih koncih. Po zraku leti balon v obliki znamenite velikanske svinje (motiv z albuma Animals) kot kritika požrešne, sprijene politike in kapitalizma oz. njune sprege. Pa ovce kot aluzija množic, ki sledijo političnim apologetom. Na zaslonih se pojavi podoba Ronalda Reagana in takoj čez njo žig: “Vojni zločinec”. Nato sledi Joe Biden in napis: “On je šele začel”. Prikažejo tudi posnetke smrtonosnega helikopterskega napada v Bagdadu, objavljenega po slugi žvižgača Chelseaja Manninga na WikiLeaksu. Da ne pozabimo! Waters poziva tudi k izpustitvi Juliana Assangea.
Ja, to ni samo koncert, to je tudi shod za človekove pravice, kot jih vidi Roger Waters, zaznamovan z zgodnjo smrtjo očeta, ki je padel v boju z nacisti v 2. svetovni vojni. Kar je opazno in zanimivo: Waters ne nagovarja samo publike, ki se je starala s Floydi, ampak tudi mlajše, ki jih srečamo med publiko. Ki se očitno prepoznajo v angažiranem rocku. A kakorkoli obrnemo, steber koncertnega nastopa so še vedno floydovski hiti v vsej svoji nesmrtnosti in prelomnosti v zgodovini glasbe.
Takšne legende težko odidejo. Zato imajo poslovilno turnejo, ki je zgolj “prva”. Za vsak primer.