Uradno nas obveščajo, da ukrepi, ki jih je sprejela vlada, delujejo. Da je vse pod kontrolo. Povedano dokazujejo s fotografijami praznih slovenskih mest. Samoizolacija deluje.
Žal pa v resnici to ni tako preprosto. Slovenci marsikje kršijo samoizolacijo. Naj navedem nekaj konkretnih primerov.
Ko sem morala v nedeljo v trgovino — ker nimam zalog hrane, nisem imela nekaterih povsem običajnih reči, recimo čebule —, sem za to, da sem čebulo sploh dobila, morala obresti kar nekaj trgovin. Kar ni ravno samozaščitno.
V trgovinah so bile trgovke različno opremljene z zaščitno opremo. Ene niso imele niti mask niti rokavic. Druge so imele oboje. Kar je bil prvi problem.
Kot vsako običajno nedeljo
Drugega so predstavljali kupci. Kljub samoizolaciji je bilo mogoče v trgovinah videti družine, ki so nakupovale. Kot to verjetno počnejo vsako običajno nedeljo. Poem pa še vrste na blagajni: ljudje se niso držali priporočene razdalje. Gnetli so se drug za drugim. Ker sem držala razdaljo, sem bila deležna pripombe, naj se premaknem naprej. Ko sem osebi, ki je stala za mano, rekla, naj se odmakne na meter in pol, sem bila deležna agresivne reakcije. Nisem bila edina. Prijateljica iz Ljubljane mi je poročala, da je imela tudi sama takšno izkušnjo.
Pred trgovino skupina mladostnikov. Šest ali sedem. Da o parčkih, ki so se sprehajali v trgovini in pred njo, niti ne govorim.
Na vrtu v bližini v času samoizolacije so priredili žur. Ne samo za družinske člane. Ampak tudi za nedružinske.
Ekscesi so vedno. V vsaki situaciji. A sama mislim, da ima prav moj izvrstni nekdanji študent, ki je razumel, kaj sem predavala. V nedeljo mi je poslal naslednji SMS: »Kako v družbi, ki deluje po načelu ugodja, uvajati ukrepe, ki ugodje omejujejo oziroma odlagajo?«
Naveličala sem se že ponavljati
Ljudje želijo prihajati na obiske. Zatrjujejo, da so zdravi. Naveličala sem se že ponavljati, da lahko virus prenašajo tudi ljudje, ki še nimajo bolezenskih znakov. Ali zelo blage. Oni že mogoče. Pri drugih, ki jih bodo morda okužili, pa ne bo nujno tako. Morda bodo resno zboleli. Ali celo umrli. Kot v primeru zdravnika v metliškem domu ostarelih.
In za češnjo na torti: prijateljica mi v ponedeljek piše: »Hoj, kako si? Mi smo že čisto zaprti. Ljudje nimajo več vstopa. Sem pa po odjavi vseh strank, naročenih v salon, dobila danes klic: ›Sem zdravnica, veste, jaz ne upoštevam pravil, bi vi mene danes vseeno naredili?‹«
Kar dokazuje, da trditev predsednice Zdravniške zbornice Zdenke Čebašek Travnik, da se vsi zdravniki držijo pravil in priporočil, očitno ne drži povsem. Pa ne, da kritiziram gospo Čebašek. Seveda ne more vedeti, kako vsak slovenski zdravnik ravna v vsakdanjem življenju.
Vse to nas zdaj vrača k že nekdanjemu ministru za zdravje Šabedru, ki je na eni od tiskovnih konferenc skorajda moledoval, naj se ljudje držijo zaščitnega vedenja. Za nazaj pa tudi razmišljamo o drugih neprijetnih informacijah. Recimo o podatku o številu okuženih med zdravniki.
Individualni ekscesi?
Vem, da bo večina rekla, da gre za individualne ekscese. Ekscesi so vedno. V vsaki situaciji. A sama mislim, da ima prav moj izvrstni nekdanji študent, ki je razumel, kaj sem predavala. V nedeljo mi je poslal naslednji SMS: »Kako v družbi, ki deluje po načelu ugodja, uvajati ukrepe, ki ugodje omejujejo oziroma odlagajo?«
Točno to. Po mojem je to ključno vprašanje. Lepo je, da smo obdani s pozivi k odgovornemu vedenju. Nekateri kot TVS in Radio Slovenija, prej Šabeder itd. — se prav ganljivo trudijo, da bi ljudem dopovedali, da se morajo odgovorno obnašati. Toda tisto, kar v svojem naivnem pedagogiziranju spregledujejo, je to, da ljudi, ki nimajo moralnega imperativa — torej vesti —, ni mogoče pripraviti do moralnega vedenja. To poznamo že iz običajnih situacij. In kar so ljudje počeli prej, počnejo tudi zdaj. Morda celo še bolj zadrto. Ker krizne razmere znajo ljudi spraviti v regresijo.
Sodobni potrošniški kapitalizem za svoje funkcioniranje potrebuje posameznike, ki delajo to, kar jim je fajn. Zahod je poseljen z milijoni takšnih posameznikov. Če kdo misli, da jih je mogoče z moralnimi pozivi pripraviti, da ravnajo prav, se motijo. Zelo motijo.
Totalitaristi čakajo
Po mojem imamo resni strukturni problem. Ki se mu reče: imamo na stotine in na tisoče Slovencev, ki niso sposobni ravnati moralno. To so ljudje, ki med tem, kar je prav, in tem, kar je fajn, izberejo to, kar je fajn za njih osebno. Neglede na posledice. Družiti se v klapi. Parčkati se v trgovinah. Hoditi po nakupe z vso družino. Imeti tretma v salonu. Itd.
Matrica je vedno ista: osebe, ki se morajo odločiti, ali bodo naredile to, kar je prav, pa za njih ni fajn, ali to, kar je za njih fajn, ni pa prav, izberejo to, kar je za njih fajn. Ne oziraje se na vse drugo. Ne oziraje se na druge ljudi. V običajnih razmerah tako ravna vsak alkoholik. In Slovenci smo med vodilnimi po številu alkoholikov na tisoč prebivalcev.
Poleg tega pa sodobni potrošniški kapitalizem za svoje funkcioniranje že desetletja potrebuje posameznike, ki delajo to, kar jim je fajn. Zahod je poseljen z milijoni takšnih posameznikov. Če kdo misli, da je te posameznike mogoče z moralnimi pozivi pripraviti, da ravnajo prav — ali celo prav za druge —, se motijo. Zelo motijo.
Problem je resen. Pa ne samo zato, ker se v zahodnih družbah in tudi v Sloveniji ni mogoče zanesti na druge. Ampak zaradi še najmanj dveh stvari. Prvič, da tisti, ki delajo to, kar jim je fajn, velikokrat v tem celo uživajo, da drugim škodijo. In drugič, da takšno lahko vedenje posameznikov izkoristijo kot opravičilo politiki s totalitarnimi političnimi nagnjenji. In projekti. Ki vedno komaj čakajo izgovor, da te projekte začnejo realizirati.
In takih politikov tudi v Sloveniji ne manjka.