Zdravniki bodo spet stavkali. Bojda januarja. Pa menda ja ne vsi? Človek bi pričakoval, da se bodo napovedi stavke — ali grožnje z napovedano stavko — držali samo člani sindikata zdravnikov in zobozdravnikov Fides.
Bo za vse spet kriv Danijel Bešič Loredan, ker je dohtarskega pogajalca nedavno nadrl v privatnem pogovoru po telefonu?
Kakorkoli: minister za zdravje je v sredo s tako imenovanimi reprezentativnimi sindikati — med katerimi pa ni bilo Fidesa — podpisal, pardon: parafiral — “dogovor o odpravi plačnih nesorazmerij v zdravstvu in socialnem varstvu”.
Ta yes-paper vključuje tudi predlog zvišanja zdravniških in zobozdravniških plač, vendar Fides s tem priboljškom očitno ni zadovoljen.
Domača naloga
Za začetek naredim domačo nalogo, kaj pravzaprav pomeni “reprezentativni sindikat”. Ugotovim, da se tako reče sindikatu in zvezi ali konfederaciji sindikatov, ki so na podlagi neke odločbe — torej očitno nekih kriterijev — “pridobili lastnost reprezentativnosti za območje države z navedbo dejavnosti in poklicev, v katerih so pridobili lastnost reprezentativnosti”.
Ampak nisem hotel pisati o birokratski latovščini. Pisati sem hotel o tako imenovani reprezentativnosti sindikatov.
Ta teden sem še ves pod vtisom pogovora, profila, portreta, intervjuja z mladim zdravnikom Davidom Zupančičem, ki bo objavljen to soboto. Specializant infektologije me je zanimal predvsem kot avtor knjižne uspešnice, seveda pa mi je razlagal tudi o zdravniškem poklicu.
Odločitev o stavki je Fides sprejel po anketi med članstvom, ki je izrazilo nezadovoljstvo z vladnim predlogom. Ta da ustvarja “dodatne anomalije in plačna nesorazmerja” — karkoli že to pomeni. Ker če obstaja birokratska latovščina, zakaj ne bi obstajala tudi sindikalistična?
“Zdravništvo”
Fidesovo članstvo — ali tiste (zdravnike), ki se s sindikatom strinjajo — Vesna V. Godina imenuje “zdravništvo”. Ne čisto naključno naključje je namreč hotelo, da je prav včeraj napisala jezno kolumno o večno nezadovoljnem “zdravništvu”, kot ga kolektivno impersonira Fides.
VVG “zdravništvo” opisuje kot “socialno skupino, ki jo vodi neoliberalna ideologija, zaslužkarstvo, potrošniški način življenja in podobno” in ki kaže “pomanjkanje socialne odgovornosti in socialnih veščin”.
David Zupančič ni bil tako direkten — ocenjuje pa, da nekatere specializacije — kot recimo družinska medicina — za zdravnike niso tako “zanimive”, ker se pač raje odločajo za tiste, v okviru kateri se lahko (pozneje) odločijo za privatno prakso.
Stroški (in) specializacije
Ponarodeli očitek, da se medicinci izšolajo na račun države, potem pa meni nič, tebi nič zbežijo v privatni sektor, ni čisto na mestu. Mladi zdravniki morajo namreč po šestih letih specializacije delati še najmanj šest let v javnem zdravstvu. Če ne, morajo vračati stroške. Plače, ki jo kot specializanti sicer že dobivajo, seveda ne, stroške dela z njimi — torej mentoriranja specialistov, recimo — pa morajo povrniti.
Seveda pa mladi zdravniki razmišljajo vnaprej, za kaj se bodo specializirali. Zato se jih manj odloča za tiste medicine, pri katerih je v privatnem sektorju manj povpraševanja po specialistih ali pa itak obstajajo samo v javnem.
Koncesije, opornice, plače …
Stališča Vesne V. Godina in Davida Zupančiča so različno ostra oz. neostra, vendar si ne nasprotujejo. V resnici se dopolnjujejo in nam vsaka po svoje dopovdujejo, da zdravniške plače pravzaprav niso najhujši, niti najusodnejši problem slovenskega javnega zdravstva.
Za tak vtis imajo največ zaslug sindikati — seveda s Fidesom na čelu. A to predvsem pomeni, da so se doslej še vse vlade lotevale problema zdravstva na napačnem, namreč prioritetno napačnem koncu. Enkrat se lotijo na koncesionarjev, drugič spet mastno zaračunavajočih posrednikov, tretjič plačah, četrtič birokratskega razbremenjevanja zdravnikov, petič uvažanja tujih zdravnikov itd. itd.
DBL si je s telefonskim izpadom pokvaril pogajalska izhodišča. A verjetno ne nepopravljivo. Ministru bo pri tem pomagalo to, da se bo Fides sam ustrelil v koleno. Ker vse kaže, da z nepopustljivostjo in grožnjami ne bodo pridobili naroda na svojo stran.
Sam bi dodal samo še to, da zdravnikov v Sloveniji ni tako malo, kot na pamet govorimo — ker ljudje pač čakajo na nek poseg več mesecev in mesecev.
Slovenija je imela leta 2021 3,30 zdravnika na tisoč prebivalcev — kar nas uvršča na 16. mesto med 38 državami OECD. (Prva je Avstrija s 5,35/1000, zadnja pa Brazilija z 2,05/1000. Za nami so recimo Belgija, Francija, Madžarska, UK, Kanada, Japonska …) Problem je očitno drugje.
Sindikalistična latovščina
Odločitev o januarski stavki je Fides sprejel po anketi med članstvom, ki je izrazilo nezadovoljstvo z vladnim predlogom o dvigu zdravniških plač. Ta po oceni sindikata ustvarja “dodatne anomalije in plačna nesorazmerja” — karkoli že to pomeni. Ker če obstaja birokratska latovščina, zakaj ne bi obstajala tudi sindikalistična? Reprezentativna, seveda.
Fides je dlako zamenjal, nravi pa ne. Kuštrin se je taktično umaknil v ozadje, da ne bi kdo pomislil, da je že star ali da ima ta sindikat karkoli opraviti z opozicijo. Sedanjo, seveda. Toda njegov pogajalski naslednik Zemljič zastopa enako trda in enako neprepričljiva stališča.
Že zadnjič sem napisal, da je DBL s svojim telefonskim izpadom sam sebi oz. vladi pokvaril pogajalska izhodišča. A verjetno ne nepopravljivo. Ministru bo pri tem pomagalo to, da se bo Fides sam ustrelil v koleno. Ker z nepopustljivostjo in grožnjami po mojem ne bodo pridobili naroda na svojo stran.
In samo upamo lahko, da ne bodo zdravniki — namreč drugi zdravniki, zdravniki nasploh, torej nereprezentativni in nereprezentirani nečlani sindikata — postranska škoda Fidesovega trmarjenja. Ker nehvaležnosti pa si ta ceh res ne zasluži.