V parlamentu ne vidimo vsak dan poslanca, ki bi nosil majico z antiklerikalnim sporočilom. Toda to ni najbolj neverjetno. Najbolj neverjetno je, da se takoj pojavi fanatik, ki se mu poslančeva domnevna ali dejanska provokacija zdi tako nesramna, nedopustna in nesprejemljiva, da ga gre ovadit Policiji zaradi javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. 
Poučno je vedeti, da se s podobnim, čeprav še veliko bolj zaostrenim in zapletenim primerom blasfemije ukvarjajo tudi v Franciji. Dovolite, da ga povzamem.
Pred dvema tednoma se je šestnajstletna Francozinja Mila iz okolice Grenobla live-streamala po Instagramu. Začelo se je kot nedolžno, tipično najstniško afnanje z makeupom in brezveznim, benignim komentiranjem. Ko se je prenosu pridružil nek težak s spolnimi sugestijami — ki ga je očitno identificirala kot nebelca —, je Mila najprej nervozno povedala, da je lezbijka, sicer pa da črnci in Arabci itak niso njen tip moškega.

Civiliziran linč

Ko so se na to pripombo vsuli komentarji, pa je dokončno izgubila živce in rekla, da je islam »religija sovraštva« in kratko-malo »šit« in z vulgarnimi izrazi dala vedeti, kaj bi ona naredila s tistim bogom, za katerega njegovi verniki pravijo, da je velik.
Naj iz dramaturških razlogov za trenutek preskočim nazaj v Slovenijo.
Ovadbo proti poslancu, ki je v DZ nastopil v inkriminirani majici, je desničarska Nova24TV.si pozdravila in se že v naslovu retorično vprašala, »kaj bi se zgodilo, če bi kdo drug nosil prečrtan polmesec?« — češ, v razmerah endemičnega protifarškega razpoloženja si pri nas celo poslanci dovolijo »grobo žaliti« kristjane in negirati njihov simbol, medtem ko je mohamedanska vera tako rekoč zaščitena z levičarsko politično korektnostjo, ki veleva dopuščanje in tolerantnost do »drugače« verujočih.
Domneva v podtonu pa je naslednja: če bi se nekdo pojavil v parlamentu z majico s prečrtano zvezdo in polmesecem, bi bila pa druga pesem — saj je ne bi odnesel s tako rekoč civilizirano, formalno, legalno, miroljubno, četudi strogo prijavo zaradi suma storitve kaznivega dejanja, temveč bi ga netolerantni muslimani na lastno pest linčali ali vsaj hoteli linčati.

#JeSuisMila #JeSuisPasMila

In res, točno to se je potem začelo dogajati Mili. Ko je zaradi njenih izjav o islamu izbruhnilo vsesplošno razburjenje — vključno z grožnjami s smrtjo —, so ji šolski in varnostni organi svetovali, naj raje iz previdnosti ostane doma. Nekaj dni pozneje je notranji minister njen in njenim staršem dodelil stalno policijsko zaščito. Podporniki so dekletu s predolgim jezikom začeli izražati podporo s hashtagom #JeSuisMila, nasprotniki pa z #JeSuisPasMila. Tudi politiki niso ostali tiho. Predsednica Nacionalnega zbora (prej Nacionalne fronte) Marine Le Pen je izjavila: »To dekle je bolj pogumno od vseh politikov, ki so bili v zadnjih 30 letih na oblasti.« Socialistka Ségolène Royal je rekla, da sicer zagovarja »popolno« svobodo izražanja, vendar je pripomnila, da bi Mila lahko bila pokazala nekaj »spoštovanja, znanja in manir« in da »ne bi smela postati simbol svobode izražanja«. Pravosodni minister je izjavil, da je to, kar doživlja Mila, »nedopustno v demokraciji«, da pa so bile njene izjave »očitna kršitev svobode vesti«. (Na kar ga je opozicija opozorila, da gre za »svobodo izražanja.«) In tako dalje. Mila je kljub tej neuradni fatvi nastopila na televiziji in se opravičila, da ni hotela nikogar užaliti, temveč samo izkoristiti svojo pravico do blasfemije.

Revizija

Benigno, bolj ateistično kot pa direktno antiklerikalno ali celo protikrščansko, tako rekoč zgolj modno, lifestyle sporočilo je v bistvu nemogoče primerjati z vulgarno in eksplicitno protimuslimansko tirado na družbenem omrežju. Francoski primer dokazuje, da so taki izbruhi proti islamu, pa tudi proti krščanstvu — in bog pomagaj proti vsemu, kar dezinhibiranim posameznikom slučajno pač ni všeč — neizogibni in da jih bo tudi vedno več. To tudi pomeni, da bi bilo treba revidirati obseg pravice do svobode izražanja in predvsem načine uveljavljanja te pravice. Ne pa tudi revidirati same pravice do blasfemije. Še najmanj seveda do nošenja provokativnih majic.