V Muriši se Murska saga nadaljuje ob začetku druge svetovne vojne. Mladi inženir Julijan Spransky gradi most čez Muro pri Petanjcih, ki ga jugoslovanska vojska kasneje poruši. Zgodovinska freska dramatičnega časa pa je samo ozadje za pretresljivo ljubezensko zgodbo med Julijanom in Zinaido. Njuno hrepenenje in strast zaznamuje temačna skrivnost.

Pisatelj, pesnik, dramatik, scenarist Feri Lainšček (1959) živi in ustvarja v Murski Soboti. Njegova bibliografija obsega več kot sto samostojnih knjižnih enot, od tega 25 romanov, ki so večinoma tudi prevedeni v tuje jezike. Za roman Ki jo je megla prinesla je že leta 1995 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2021 pa tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Kresnika je dobil dvakrat: 1992 za Namesto koga roža cveti in 2007 za Murišo. Z romanom Kurji pastir je letos spet med finalisti za kresnika. Po Lainščkovih delih Halgato, Mokuš, Petelinji zajtrk in Šanghaj so bili posneti tudi filmi. Murska saga je izšla pri Beletrini.

Feri Lainšček: Murska saga | Ločil bom peno od valov | Devica

Nebo nad mürskim stišjem je rdelo v večerni zarji in razpotegnjeni žareči oblaki so slutljivo podaljševali dan. Ljudje so zastajali na podoknih in se izpod čela vprašujoče zazirali v nebo — saj, odkar je za obzorji divjala vojna, se jim tudi ta povsem naraven ravninski pojav ni zdel nekaj običajnega. Bili so na tihem prepričani, da se dviga nad njimi znamenje, ki je odsev zloveščih dogodkov. Ženske so v njem slutile barve razlite krvi svojih sinov in možje so razbirali neprizanesljivi prasket vojaškega ognja, ki je pustošil od Tannenberga do Verduna in se kot cvrčeča smola raznesel po vsej Evropi. Upanje, da se bo vsaj kdo vrnil živ, je bilo vse bolj jalovo, a zato nič manj krčevito. Še prva semena, ki so jih položili v zgodaj prebujeno zemljo, so zalivali s pobožno prošnjo, da iz njih le ne bi zrasle rože za vence. 

Elica je sedla na panj pod ozelenelo tepko in si razpustila kito. Bil je to njen trenutek oddiha, ko se ji je telo umirjalo in se je polagoma ulegalo, kar se je nabralo čez dan. Zdelo se ji je, da so tudi njeni dolgi žimasti lasje hlepeli po tej svobodi, in kar čutila je, kako so zaprasketali od ugodja. Raztresla jih je in pustila preko čela, da so ji skorajda povsem zakrili pogled na škrlatni pejsaž. Ni sicer upala misliti, da ji je lahko ob čudnih dogodkih, ki so tudi tod že dodobra zresnili vsakdanjik, povsem vseeno, toda bilo je vendarle res, da ni imela na fronti ne očeta ne brata, pa tudi ne moža ali ljubega — saj kratkomalo ni bilo njenih moških, ki bi lahko prejeli cesarjevo pismo. Po očetovi smrti sta namreč z materjo že skoraj celo desetletje živeli sami in noben moški jima ni prišel več tako blizu, da bi zdaj srčno trepetali zanj. 

Mati je poveznila leseni čebriček, iz katerega je bila nahranila edino svinjo, in je po kokošje pristopkala na podokni. Bila je drobna in tanka v pasu kakor deklica, zato so preprana oblačila visela na njej kakor na strašilu, njen bledikavi obraz pa se je zdel čudno velik. Še najbolj je nemara spominjala na regratovo lučko, prav tak pa je bil zdaj tudi ves njen izraz. Nekaj nestvarnega je bilo namreč na njej, nekaka prosojnost in razpršenost, spričo katere se je vsaj od daleč zdelo, da ne biva več le na tem svetu. Toda njene drobne sinje oči so bile vendarle žive in so zdaj zdaj prav prežeče poletavale k hčerki, ki si je visoko obrala krila in jih je kakor culo zibala na kolenih. Postajalo je vse bolj očitno, da prihaja z namenom. 

Dekle je začutilo prisotnost, a se ni okrenilo. 

Minuli so kdaj tudi dnevi, da nista spregovorili, čeprav sta si bili dobri. Prišlo jima je že v navado, da sta molče postorili, kar je bilo treba, in se nista obregnili, tudi če je katera na kaj pozabila ali pa ji je spodletelo. Vsaj v tem oziru je bilo njuno skupno življenje blagohotna zaveza, ki je ni zlahka skalilo niti hujše pomanjkanje. Ob rečeh pa, ki so terjale mnenje, sta si prišli včasih zelo navzkriž in takrat se je zdelo, da ne bosta več mogli tako tesno druga ob drugi. 

“Grofovski vrtnar je bil v vasi in je prosil dekleta, ki bi šla za sprevodom,” je stara naposled izrekla. 

“Vem,” je dejala mlada, ne da bi trenila. 

“Vsaj sto bi jih moralo priti, ki še lahko nosijo bele obleke,” je pristopila in je pričakujoče našobila ustnice. “Še lepše pa bi bilo, če bi jih prišlo več, saj si je pokojna to gotovo zaslužila,” je dodala potem, ko se ji je zazdelo, da ne bo zlahka izvabila odgovora. “Slišati je, da pridejo na pogreb tudi odposlanci iz Pešte in z Dunaja, zato bi se resnično spodobilo, da jim tako pokažemo našo veliko žalost.” 

Zdaj je Elica le spustila krila in se skozi razmršene pramene ozrla k materi. Pokojna je bila hčerka beltinskega grofa Avgusta Zichyja, dvornega maršala cesarja Franca Jožefa in njegovega zaupnega kamerada, zato je bilo pač samo po sebi umevno, da se bo ob njenem slovesu zbrala visoka gospoda in da bo velika procesija. Ne da bi se o tem sploh odločala, je bila tudi sama seveda namenjena tja. Zdelo pa se ji je vendarle sila čudno, da jo je mati zdaj očitno nagovarjala med device. 

“Res bi bilo lepo,” je spet jela. “Ničesar drugega nimava, kar bi lahko nesrečnemu gospodu zdaj dali v dar,” je že kar moledovala. “Saj vendar obe veva, koliko dobrega je napravil za naju in kako zelo mu dolgujeva.” 

S tem je seveda mislila na njivo, ki sta jo lahko obdelovali zase tudi še po odhodu očeta, ki je bil hlapec v grofovski konjušnici in je bil na gradu dobro zapisan. Pa najverjetneje še na tistih 30 kron, ki jima jih je upravnik takrat izplačal za stroške pogreba in prvo silo. Ali pa je pač mislila na vso tisto grofovsko dobroto, ki je bila — izpričana v malenkostih in pozornostih do slehernega — res izjemna in je beltinskega grofa tako zelo ločevala od druge veleposestniške gospode v Mürski okroglini. Toda, ali je bila to zdaj res taka priložnost za izraz hvaležnosti ali pa je imela mati za bregom kaj drugega? 

“Dobro veste, da sem za belo obleko že skoraj prestara,” je torej dejala povsem zresnjena. “Lahko bi pomislili, da se hodim tako ponujat,” ji je skušala pojasniti svojo zadrego. 

“Naj!” je kar vzplahutala mati. “Bolje je tudi to, kot pa kar mislijo zdaj.” 

“Kaj mislijo!?” je popadla hčerka. 

“Mislijo, da se ne ponujaš,” je odrezala stara. “To mislijo!” 

Zdaj si je Elica zopet obrala krila in jih stisnila med kolena. Ustrašila se je bila tihe jeze, ki jo je zatiščala najverjetneje zato, ker se ji je zazdelo, da je mati res tudi naklepala. Ali pač, ker je nekako kar v srcu začutila, da ima obenem prav. Gotovo so lahko mislili, da se ne ponuja več in da tudi ne želi biti izbrana. Toda, ona preprosto ni zmogla drugače. Bilo je tisto nekaj v njej, kar ji ni dopuščalo, da bi kar razgalila svoje upe in razkrinkala željo. Res, bilo je in jo je vso prežemalo, pa čeravno ni povsem vedela, kaj. Ni namreč mogla reči, da je bil to strah. Tudi ni bila sramežljivost. Zagotovo ni bil niti ponos. Kaj lahko pa, da je bilo vse to troje pomalem in obenem nekaj četrtega. Neozdravljiv občutek pač, da se ji mora slej ko prej vendarle zgoditi brez te počepne ženske igre in brez načrta, ki ni od boga.

“Prespala boš in boš morda jutri le menila drugače,” je mati ob tem njenem krču povsem nepričakovano popuščala.

Sunkoma je vrgla lase s čela in se ji za hip zazrla v oči. 

Vsa njena čudna blagost ji je dala vedeti, da je bila želja močnejša od naklepa, saj mati najbolj zaželjenih reči ni nikoli terjala, temveč jo je kvečjemu prosila in izsiljevala z žalobnostjo. Pomislila je na svojo edino belo zakmašno obleko, ki je že nekaj let ni več oblekla in se povprašala, ali ji bo sploh še pristajala. Potem pa, ko se je vsa taka, črléna in naškrobljena, ugledala v procesiji, je že zopet omahovala. Dekleta, ki so stopljala ob njej, so bila mlada in gingava, kakor je bil zdaj vrbov les, njej pa je bilo skoraj triindvajset let in vsaj navznoter je že imela strije. 

“Pa tudi, če ne,” je z vrhovi prstov odmahnila stara. “Prosili bova za njeno dušo in tudi to bo nekaj zaleglo,” je zažmirkala. “Siromaki pač ne moremo plačati, lahko pa si zapišemo v srce,” se je očitno sprijaznila in se je že tolažila. 

Elica je počasi vstala in se pretegnila. 

Bilo ji je na jeziku, da bi ji ugodila, a je nekako le zmogla mimo. Grofična je umrla samska, čeprav so z njeno lepoto matere otrokom opisovale pravljične kraljične in je bilo v njeni krhki milini res nekaj vilinskega. Ljudje so se temu čudili, saj so vedeli, da ni bila brez snubcev in je na popotovanjih v velika mesta gotovo srečevala priložnosti. To je bilo v teh dneh še posebej vznemirljiva skrivnost, saj je resnica s pokojno za zmeraj odhajala v grob. Njej pa se je vendarle zdelo, da sluti odgovor. Ali, da ga pač čuti, kot čutiš nekaj, o čemer z jezikom ne moreš razpravljati, si pa zato tolikanj bolj prepričan. In prav zaradi tega se ji je zdaj zopet zdelo, da jutri ne bo šla v belem.