V aktualni debati o regionalizaciji Slovenije je marsikomu morda najbolj padlo v oči dejstvo, da so v predlogu razdelitve na pokrajine predvidene kar tri Štajerske: vzhodna, zahodna in južna! Doslej se nismo zavedali, da je Štajerska tako velika. Po zaslugi »ožje strokovne skupine« — odkod drugod kot z mariborske Pravne fakultete, ki je pripravila predlog na podlagi študije funkcionalnih regij —, pa zdaj končno vemo, da je Štajerske za skoraj pol Slovenije.
To je super. Še kakšna upravna reorganizacija ali dve, pa bo Štajerska segala do morja!
Po drugi strani pa bi razkosanje Štajerske na Vzhodnoštajersko, Zahodnoštajersko in Južnoštajersko pokrajino lahko imelo tudi negativne posledice na pripadnost in identiteto prebivalstva. Andrej Šiško se že ni za to boril.

Nujno? Možno?

A šalo na stran. Do predloga razdelitve Slovenije na regije sem skeptičen. V upravem smislu — seveda pod idealnimi pogoji, torej ob težko genialnem predlogu razdelitve in ob ne preveč možnem konsenzu razdeljenih — bi to znalo biti dobro.
Vprašanje pa je, ali je regionalizacija sploh nujna. Še več! Ali je regionalizacija sploh možna? In če že, ali je sploh realistično pričakovati, da se bo to v ne vem katerem ponovljenem poskusu nekoč vendarle zgodilo?
Razdelitev Slovenije na regije ni birokratski mačji kašelj. Resda gre samo za nekaj več kot 20.000 kvadratnih kilometrov in 2.000.000 prebivalcev v okviru že obstoječe nacionalne države. Toda majhna površina in majhno število prebivalcev ne pomenita, da bi reorganizacija manj vplivala na pripadnost in identiteto. Ravno nasprotno! V tako majhni državi bi še tem bolj vplivala. Pravzaprav že vplivata. Že to, da se samo ob omembi ne zelo verjetne uresničitve projekta vnemajo tako burne razprave, dokazuje, da vplivata.

212 občin, 30+ dialektov

Predlagatelji regionalizacije seveda dobro vejo, da je Slovenija dežela, razdeljena na ne več ne manj kot 212 občin. Dvesto dvanajst!
Morda pa ravno zato to delajo? Ker občin ne moremo ukinjati — no, seveda bi jih lahko, vendar si ne upajo —, jih imam na sumu, da je predlog uvedbe enajstih regij v bistvu mišljen kot protiutež tej razdrobljenosti.
Med predlagatelji regionalizacije zagotovo ni slovenistov, morda pa tudi geografov ne in sociologov ali kaj šele antropologov. Toda kljub temu bi se morali zavedati, da je Slovenija dežela, kjer ljudje govorijo več kot trideset dialektov. Morali bi se zavedati, da je Slovenija dežela tisočev hribov in dolin in da ima vsak košček Slovenije neke svoje vsaj percipirane, če že ne na zunaj zelo vidne posebnosti.
Slovenija je navznoter dežela razlik in trdnega, trmastega poudarjanja teh posebnosti. Jezikovnih in etnoloških posebnosti in vztrajanja pri določenih lokalnih identitetah. Ko gre za pripadnost in identiteto, je Slovenija dežela narcizma majhnih razlik. In bolj ko zumiramo na te hribe in doline, bolj so te posebnosti … — ne bolj vidne, temveč bolj pomembne. Vsaka je pomembna. Vsaka je potencirana. 

Tradicionalne domačije

Kaj nam ta slovenska razdrobljenost sploh pove? Inflacijo občin smo sprejeli kot nekakšno nujno zlo ali če hočete kot davek na tako imenovano lokalno samoupravo, morda kot preveč prijazno koncesijo oblasti (v glavnem mestu) za omogočanje in uveljavljanje notranje različnosti. Navadili smo se, da toliko občin pripisujemo pregovornemu slovenskemu vrtičkarstvu in nekooperativnosti ljudi, ki jih ločuje plot. Nizek in z vratci — pa vendar plot.
Zato teh 212 občin sploh ni nekaj abnormalnega. Takšen je pač slovenski upravni ali celo politični modus vivendi — morda, če ne celo zelo verjetno idealen — na drugem, lokalnem, krajevnem ekstremu ljubljanskih centralnih komitejev. Občine so samo posodobljen organizacijski model tradicionalne slovenske domačije. In zato morda sploh ni prepričljivega razloga, da bi Slovenijo delili na regije. Ker bi to pomenilo, da bi občine sestavljali nazaj, navzgor, v večje enote, in da bi se ljudje na teh hribih in v teh dolinah počutili bolj odtujene od oblasti ali lepše rečeno od soupravljanja. Nekako tako kot se Slovenci nasploh počutijo odtujene od recimo Evropske unije — ker pač ne čutijo, da so del nečesa večjega.