Desničarska deratizacija, ki jo izvajajo zaupniki in podtaknjenci SDS, je v bistvu drastičen in maščevalen ukrep proti neprofesionalnostim, ki so si jih nekateri uredniki in novinarji RTV privoščili na račun desničarjev, zlasti SDS. To je dejstvo. Kot je tudi dejstvo, da nasprotniki novele vsak tak najmanjši zdrs zdaj vlečejo iz naftalina in propagandno potencirajo.

Nekoč davno sem že napisal, da če se novinarji ne bodo sami regulirali, jih bo reguliral nekdo drug. In le kdo drug bi si lastil to pravico, če ne politika? Še posebej SDS.

Evo, to je zdaj to.

Polovičarska novela

Če bi bila RTV profesionalnejša, ves ta cirkus s političnimi imenovanji svetnikov že doslej sploh ne bi bil potreben. Niti teh nekaj preostalih, kao nepolitičnih svetnikov, ki jih novela še predvideva, ne bi bilo potrebnih.

V tem smislu je novela polovičarska. Jaz bi iz sestave predlaganega Sveta nje pometal vse. Predstavnike invalidov, verskih skupnosti, športnikov, kulturnikov, vzgojnikov in izobraževalnikov, akademikov, ekologov in strokovnjakov za to in ono. Teh ljudi v Svetu RTV ne rabimo. Tudi če jih (večine) ne imenujejo poslanci. Njihove interese zna ali bi moral znati zastopati vsak sposoben urednik, ne da bi mu izvoljeni izbranci solili pamet.

Morda iz tega ne bo nič

Zelo možno je, da si profesionalni napredek na RTV obetam zaman. Morda iz tega ne bo nič. Če bo ZRTVS-1B šel skozi, bo morda prišlo do backlasha. Ne bom presenečen, če se bomo začeli utapljati v zmagoslavni in privoščljivi levičarski vindikativnosti. (“Rechthaberei”, kot bi rekel Igor E. Bergant.)

Občutek opeharjenosti, da to ni to, za kar smo se borili, bom pač moral kompenzirati s tem, da mi ne bo več treba škripaje z zobmi zagovarjati tistih, ki si tega ne zaslužijo povsem.

Pojdimo torej na referendum in glasujmo za — vendar se zavedajmo, da očitki in argumenti resda nekompetentnih, politično zainteresiranih in magari zlonamernih nasprotnikov zakona niso čisto brezpredmetni. RTV Slovenija še zdaleč ni tako brezhibna institucija, da ne bi rabila bistvenih sprememb in da se je ne bi s tem namenom smeli dotakniti.

Kampanja

Pa še nekaj o sami referendumski kampanji.

Po mojem obstajata varovalki, ki vlivata upanje, da bodo zakoni, o katerih bomo v nedeljo glasovali, šli skozi. Verjetno vsi trije. Prva je, da bo tako kot na državnozborskih in predsedniških volitvah predlagateljica SDS dobila šamar. Najbrž ne tako prepričljivega kot aprila, ampak vseeno.

Druga varovalka pa je referendumski zavrnitveni kvorum. Prepričan sem, da proti nobenemu od treh zakonov ne bo glasovalo 339.066 ljudi, kolikor znaša minimum potrebnih 20% od vseh 1.588.469 volilnih upravičencev.

Skratka, ali-ali. Ne v obeh primerih. To ne bo šlo skozi.

Poln kufer

Vlada oz. vladna koalicija se ni ravno potrudila, da bi ne vem kaj naredila, da na teh referendumih zmaga.
To ni povsem presenetljivo. V teh skoraj šestih mesecih, odkar so na oblasti, so nas namreč že skoraj navadili, da se za nič ne potrudijo in da se jim niti vtisa ne ljubi narediti, da se trudijo. Celo najbolj evidentnie laži in potvarjanja, ki jih je lansiral nasprotni tabor, se jim je zdelo zamalo prepričljivo demantirati. Skoraj največ, kar so naredili, je bilo to, da so na RTV poslali medijski inšpektorat. Zaradi suma, da TVS krši zakon, ker je še v času SDS-ovega zbiranja podpisov za referendum že začela z oddajami na to temo.

Če bo torej vlada na referendumih zmagala, bo zmagala — vsaj kar zadeva neopredeljene in oklevajoče — tudi po zaslugi civilne družbe, ne samo zaradi naklonjenosti elektorata vladi ali njihove potrebe po javni RTV in zaupanja vanjo. Nekateri aktivisti so se s propagando trudili do te mere — in na take načine —, da smo jih celo že istomišljeniki imeli poln kufer.

Pesimizem

Sama RTV Slovenija oz. Televizija Slovenija se je z omizji o prihodnosti RTV, ki jih je vodila Vida Petrovčič, totalno osramotila in zelo verjetno prispevala k svojemu untergangu na referendumu o RTV.
V obrambo svojih, opozicijskih stališč so vabili v studio nekompetentne modele — “organizatorje referendumskih kampanj“ — kot Vili Kovačič in Ladislav Troha, na drugi strani pa taksiste kot Dejana Jefima. Izbral sem najbolj v nebo vpijoče primere, sicer pa tega nisem redno spremljal.

Drugače pa ne dam roke v ogenj, da se bo v nedeljo izteklo tako, kot si želim. Ker kdo pa pravi, da nas je res jebeno več? Še vedno je možno, da bomo neprijetno presenečeni in da bodo desničarji slavili. (Tudi če bomo mi zmagali, si ne obetajmo, da bodo utihnili in dali mir. Nasprotno, še tem huje bo.) Napovedi, ki temeljijo na usmerjeni in decidirani želji, so namreč pogosto nezanesljive.