Morda ste v nedeljo na TVS gledali nemški dokumentarec Sistemska napaka. Zanimivo. Pa ne samo zato, da ljudje vidijo, da je pokrajina, nekoč znana kot amazonski pragozd, danes ena sama ravnina s polji, na katerih imajo letno štiri žetve. Ampak zato, ker je dokumentarec opozoril na današnji hegemonski diskurz. Diskurz, katerega glavna tema je mit o gospodarski rasti. 
Zanimivo in strašljivo je bilo gledati pomembne posameznike iz zahodnega poslovnega sveta, kako razlagajo ta mit. Njihova logika je, da je gospodarska rast nujna sestavina človeških družb. Nekateri celo trdijo, da je rast del človekove narave. Da ni človeka, ki bi ne težil k stalni rasti. Niti družbe, ki ne bi težila k stalni rasti. In da so pomisleki zoper rast v resnici pomisleki zoper družbo. In človekovo naravo.
Zahtevati omejitev gospodarske rasti je po njihovem torej nekaj nenaravnega. In protidružbenega. Zato so vse katastrofe, ki sledijo iz gospodarske rasti, sprejemljive.

Ideološki diskurz

In čeprav je bil v filmu ta danes prevladujoči ideološki diskurz odlično historiziran in kontekstualiziran, vendarle ni bilo izrečeno, da so trditve, da je težnja h gospodarski rasti nujen del družbe in človekove narave, netočne. 
Za veliko večino človeških družb — verjetno kakšnih 99,9% — je namreč značilno, da se zavestno odrekajo rasti zato, da ohranijo družbo. Njeno delovanje. Socialni mir. In socialno kooperacijo. Samo kapitalistične družbe so si postavile gospodarsko rast za lastni cilj obstoja.
Kapitalistične družbe predstavljajo zelo majhen odstotek vseh človeških družb. Zato je neutemeljeno trditi, da je težnja k rasti splošna značilnost. Resnica je drugačna: težnja k rasti je značilnost kapitalističnih družb, ki v vrsti značilnosti odstopajo od temeljnih principov družbenosti, kot jih poznamo iz velike večine človeških družb, ali jih celo kršijo.
Velika večina človeških družb ne samo ni poznala BDP — tega domnevno objektivnega merila za ekonomske procese niso poznale niti zahodne družbe pred II. svetovno vojno —, ampak tudi ni težila k razvoju. Niti k presežku.
Kot pravi Marshall Sahlins v Ekonomiki kamene dobe, je za veliko večino družb značilno tako imenovano »protipresežkovno načelo«. To je povezano z dejstvom, da cilj ekonomije za večino družb ni proizvodnja dobička, temveč preživetje njenih članov. Ker te družbe ne poznajo težnje po proizvodnji presežka, tudi ne težijo k razvoju.
Zgodovinsko in komparativno gledano je težnja k razvoju značilna za družbe, katerih cilj ekonomskega delovanja je profit — in ne preživetje njenih članov. To pa so kapitalistične družbe. Ne pa vse družbe, kot so dokazovali »strokovnjaki« v omenjenem dokumentarcu. Za večino človeških družb ni značilen kapitalizem. Ampak domačijski produkcijski način. Ali kot pravi Sahlins: »Po svoji naravi je domačijski produkcijski način protipresežkovni sistem.«

Notranja značilnost človekove narave?

Še manj utemeljeno pa je trditi, da je težnja k razvoju notranja značilnost človekove narave. Pripadniki nekapitalističnih družb namreč ne kažejo, da bi bila del njihove človeške narave težnja k proizvajanju vedno več in več česarkoli. Niti ne kažejo težnje k razvoju. Res je nasprotno. Pripadnikom nekapitalističnih družb ni v interesu, da bi proizvajali več, kot je potrebno za preživetje.
V to jih niso mogli prepričati niti kolonizatorji, ki so v njihove družbe prinesli kapitalistično logiko. Ko so kolonizatorji poskušali domačine vključiti v kapitalistične ekonomske sisteme, so pri tem vedno naleteli na ovire in niso bili uspešni. Ali kot pravi spet Sahlins:
»Domačine so najeli kot plantažne delavce, oni pa pogosto niso bili pripravljeni neprestano delati. Spodbujali so jih, naj povečajo prodajni pridelek, oni pa so se ›neustrezno‹ odzivali na tržne spremembe. Ker jih je zanimala v glavnem samo nabava posameznih porabnih artiklov, so proizvajali toliko manj, kadar so se cene pridelka dvignile, in toliko več, kadar so padle. Uvedba novih orodij in rastlin, ki so povečale produktivnost domačijskega dela, je skrajšala dobo potrebnega dela — toda prednosti je posrkalo povečanje počitka, ne pa proizvoda.«
Sklep je jasen: sklicevanje na »naravno stanje« družb in na »občo« človekovo naravo, ki jo uporabljajo zagovorniki kapitalistične logike, je netočna. Rast ni v človekovi naravi. Niti ni univerzalna značilnost. Kaj šele temelj človeških družb.
Kar je sreča. To namreč pomeni, da imata človeštvo in naš planet vendarle morda še prihodnost. Seveda ne v rasti. In ne v kapitalističnih družbah, ki na njej temeljijo.