Včeraj je predsednik Državnega zbora Dejan Židan (SD) vznemiril nekaj sitnih in picajzlarskih uporabnikov družbenih omrežij — to omenjam zato, ker tega sicer sploh ne bi vedeli — s svojo neposrečeno izjavo, da Slovence »ogrožata globalizacija in internacionalizacija« in da »naš obstoj kot naroda [sic!] [ogroža] vsako branje tuje knjige, ko bi lahko prebiral [sic!] knjigo, ki je v slovenščini, [in] vsak pogovor, ko ne uporabiš pristne in klene slovenske besede«.
To je izjavil na 18. Vseslovenskem srečanju v DZ, kjer so povabljeni govorniki in udeleženci debatirali na temo »izseljevanja mladih iz Slovenije«.
Židanova izjava je dejansko malo hecna in dokazuje, kako preprosti, preprosto ozaveščeni, nacionalno ozaveščeni Slovenci — vključno z njihovimi najvišjimi političnimi reprezentanti — razmišljajo o svoji identiteti in jeziku.

19. stoletje pa to

Mimogrede samo še to:
1. Če drži zaporedna številka, ki označuje ta morda sicer pomembni gathering, potem se vprašajte, zakaj za Vseslovensko srečanje že od leta 2002 še niste slišali — ali če slučajno morda ste, zakaj ste pozabili, da obstaja.
2. Če drži, da je podpredsednica komisije DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu (ki je posvet pripravila) poslanka Karla Urh (LMŠ), potem se vprašajte, zakaj tudi zanjo še niste slišali. Aja, seveda, šele eno leto je poslanka. 
3. Če drži, da je minister za — citiram — »področje odnosov med Republiko Slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah ter med Republiko Slovenijo in Slovenci po svetu« Peter Jožef Česnik, za katerega tudi še niste slišali, potem se vprašajte, zakaj vas njegov resor ne zanima.
4. Če ne bi Židan sam pozneje by the way omenil, da je Vseslovensko srečanje srečanje »rojakov, ki žive izven meja« — »živé«? wow! naj vsi naródi takisto govoré! —, sploh ne bi vedeli, kaj to »tradicionalno« srečanje sploh je. Guglali boste zaman. Mediji o tem očitno ne poročajo. Že sedemnajst let. Saj. Le zakaj bi?
Toliko o naši tako opevani ozaveščenosti. Res pa je, da sodeč po govorcih srečanje morda sploh ni bilo tako nezanimivo, kot bi lahko sklepali po nepozornosti, ki je je bilo deležno. Čeprav so citirali Gregorčiča:
»Oj mati moja domovina,/ljubezen moja ti edina,/Bog čuvaj dobrotljivi te,/Bog živi te, Bog živi te!«
… in Aškerca:
»Že stoletja tu živimo,/se z viharji bijemo,/bratje in sestre, ne pustimo,/da izginemo.«
Devetnajsto stoletje pa to. Preporoditelji.

Dežavüdín Židán

Židan se je za svojo pretenciozno izjavo pozneje na Twitterju potegnil nazaj, rekoč v treh delih: 
»Moja današnja izjava na tradicionalnem Vseslovenskem srečanju rojakov, ki žive izven meja, o pomenu ohranjanja in razvoja lastnega jezika in kulture je povzročila kar nekaj razburjenja. (1/3)«
»Da se razumemo; podpiram internacionalizacijo in mednarodno sodelovanje, zavedam pa se tudi temnih plati globalizacije, ki jo živimo danes, kot tekmi do dna, nižjih standardov zaščite ljudi in okolja. (2/3)«
»Globalizacija ne sme postati taljenje različnosti v neko novo globalno kulturo, ampak sobivanje kultur, narodov, religij. Zato je pomembno, da negujemo slovenski jezik, identiteto in kulturo. (3/3)«

Zabemóliti nekaj o jeziku

Rad bi slišal Slovenca, ki ne bi niti v pogovoru nikoli uporabil tujke ali etimološko tuje besede (ki je niti ne prepoznava kot neslovenske), ampak vedno in pridno samo »pristne in klene slovenske besede«.
Pa ni nujno, da bi se človek afnal ali spozabljal kot »današnja mladina« ali računalničarji in tržniki in še marsikdo. Kolikor vemo, tako govori celo sam Židan.
Toda če je treba opozarjati na slovensko, narodno identiteto, potem je treba zabemóliti — povedati nekaj v patetičnega v b-molu: hvala, Aleš Berger, za prevod Queneaujevih Vaj v slogu — o jeziku kot temelju te identitete.
Ker če ste zadnje čase hodili po centru Ljubljane, ste zagotovo opazili nove city-lights panoje. Minili so ne samo časi, ko so plakatêrji lepili plakate. (Moram to napisati z naglasom, da bo sploh kdo razumel. Ali ta poklic še obstaja?) Minili so tudi časi, ko so bili plakati že elektronski, pa vendar samo mrtva, negibna podoba. Zdaj so plakati (»plakati«) gibljive slike, kot se je v starinski slovenščini prvotno reklo filmskim posnetkom.
No, na nekaterih od teh tako rekoč plakatnih mest se izmenjavajo grde, tuje, slengovske besede kot recimo: »sik« [najbrž »sick«, op. MC], »safr«, »tumač« in podobne, vse zelo benigne, pogoste, razširjene, no, udomačene, z vašim dovoljenjem celo — pardon! — domače. Nisem sploh pogledal, kdo je naročnik te jalove ozaveščevalne akcije.

Slovenščino »delamo« vsi

Nečista, ne vsem razumljiva, s tujimi primesmi pomešana ali magari že potujčena, bastardna, če hočete globalizirana, urbana, skurbana slovenščina je dokaz, da je z našo jezikovno zavestjo vse v redu.
In če rečem našo, potem s tem mislim, da dejansko res pripada vsem in da obenem ne pripada nikomur. Nihče si je ne more lastiti. To tudi pomeni, da ni vrhovnega razsodnika, ki bi komurkoli zapovedoval, kako se je treba jezikovno izražati.
No, seveda se najde veliko takih, ki nam diktirajo ali poskušajo diktirati, kako naj se izražamo, ampak jih enostavno ne jebemo. Ker nimajo avtoritete. Ker nam ne morejo slediti. Ne morejo slediti niti besedišču.
Nekaterim teče jezik bolje, drugim slabše. Nekateri so bolj pismeni, drugi manj. Toda slovenščino »delamo« vsi. Celo funkcionalno nepismeni in tisti, ki se delajo, da nič ne razumejo. Slovenščina bo čez sto, dvesto, petsto let vsota vsega, kar je bilo kdaj po slovensko izrečenega in zapisanega. Z napakami in brez napak.

Načeloma smo vsi domoljupci

Problem slovenarskega jezikovnega purizma v resnici sploh ne obstaja. Problem slovenarskega jezikovnega purizma je samo v glavah tisih, ki mislijo, da morajo na to temo kaj povedati, in ki se — tako kot Židan — sploh ne zavedajo, kako materni jeziki s slovenščino vred funkcionirajo, in to namišljeno teorijo o obstoju in obstanku naroda v direktni koliziji s svojimi lastnimi jezikovnimi navadami širijo kot politično ali državljansko leporečje. (No pun intended.)
Ko nanese na jezik, so vsi dobromisleči Slovenci — oh, ali sploh obstaja kak nedobromisleč Slovenec? — v bistvu tako imenovani domoljupci.
S to namenoma nepismeno napisano besedo mnogi domnevni levičarski kozmopoliti(ki) iz drugih, nejezikovnih, ne vedno neupravičenih razlogov zmerjajo desničarje, ki pogosto prisegajo na ne vedno neznosne patrije patriotizma. 
Skratka: Židan je to rekši spravno dokazal, da je skrita želja vseh preprostih in kompliciranih ter malih in velikih Slovencev, da bi bili vsaj načeloma in vsaj na jezikovnem nivoju domoljupci — le da se pri tem tudi nihče ne zaveda, da bi se za to bilo treba preseliti nazaj v 19. stoletje.