Naj uvodoma povem, da imam zelo rad ljudske pesmi. In Ota Pestnerja. Gre za pomemben del slovenske kulture. Ne edini del, pa vendar. A kot je rekel predsednik, okusi so različni, zato nikoli ni mogoče zadovoljiti vseh. Razen če gre za ideološke okuse, kjer je poizkus zadovoljevanja vseh lahko politični program.
Morda bi se lahko na podoben način lotili državnih proslav. Spravno in uravnoteženo. Bratje Smrtnik in Zlatko. Predsednik pove samo pol govora, pol govora pa je tiho. Za prvi del proslave napiše scenarij Pirkovič, za drugega pa Živadinov. Na koncu stopita oba na oder in se primeta za roke. Kot Kohl in Mitterrand v Verdunu. Fade out na Pahorjev predsedniški izraz za na Mount Rushmore, potem pa gremo spat.
Lahko pa tudi ne kompliciramo. Če vprašate mene, bi proslave ob dnevu državnosti omejil na Zdravljico, častno četo, predsednikov govor, topovske salve z gradu — da bodo tudi hišni ljubljenčki vedeli, da praznujemo — in otroški pevski zbor z venčkom narodnih. Vse skupaj pa, če se le da, z vizualno podobo nekoga, ki ni hodil samo k likovnemu krožku v 4. razredu osnovne šole.
V konceptu domoljubja, na katerega prisegajo snovalci letošnje proslave, je domovina usoda, v katero se po naključju rodiš. Usoda, ki je ne moreš ne izbrati, ne spremeniti, ne sooblikovati. Lahko ji samo slepo slediš. V tem konceptu domovine nimaš rad zato, ker jo imaš rad, ampak zato, ker jo moraš imeti rad.
Domovina kot naključna in slepa usoda
Glede okusov si res nima smisla beliti las. Sem pa pri letošnji proslavi postal pozoren na nekaj drugih reči.
Najprej na popolnoma izpraznjen, generičen koncept ritualnega zaklinjanja slepe ljubezni in zvestobe domovini in domoljubja, ki bi ga z manjšimi prilagoditvami lahko uporabili tudi za Paragvaj. Ponosen sem, da sem Slovenec. Ponosen sem, ker sem Slovenec. Mi smo kleni — karkoli že to pomeni — ter pridni in pošteni. Imamo lepo naravo, reke, gore, hribe in doline.
Dvomim, da se imajo Paragvajci za neklene, lene, nepoštene. Tudi naravo in gore imajo. Tudi svoje, ne samo tistih sosedovih, ki so bile uporabljene za našo osrednjo proslavo. Danes italijanski Dolomiti, včeraj hrvaški Rovinj.
Smo v občudovanju svojega res tako nesamozavestni in fovš, da niti državne proslave ne moremo spraviti skupaj, ne da bi sosedom ukradli razglednice ali dveh?
Nikoli ne bomo največji, nikoli ne bomo najmočnejši. Niti ni treba, da smo za vsako ceno vedno najboljši. Bi pa bilo fino, če bi lahko bili vsaj malo svoji.
V konceptu domoljubja, na katerega prisegajo snovalci letošnje proslave, je domovina usoda, v katero se po naključju rodiš. Usoda, ki je ne moreš ne izbrati, ne spremeniti, ne sooblikovati. Lahko ji samo slepo slediš. V tem konceptu domoljubja domovine nimaš rad, ker jo imaš rad, ampak zato, ker jo moraš imeti rad. V tem konceptu domoljubja do domovine ne smeš biti kritičen, tudi če jo imaš rad. Domoljubje v tem konceptu ni ljubezen do domovine, temveč pokorščina do oblasti.
Nič ne odraža tega koncepta domovine bolje kot z interneta pobrane fotografije, ki so bile na proslavi uporabljene kot ilustracija njenih državljanov. Državljanov, katerih državo smo slavili. Generični, fotokopirani vulgus. Ljudje brez identitete. Ljudje, ki jih ni. Vsi virtualni, vsi brezpravni.
Pravih državljanov na proslavi ni bilo. Zaradi varnosti so morali ostati za ograjo. Predstavljajte si, da bi izbrane predstavnike ljudstva na Kongresnem trgu iz profilaktičnih razlogov zamenjali z napihljivimi lutkami iz Sežane.
Ko vas pokliče domovina
Uvodnemu predsednikovemu govoru je takoj sledilo darth-vadersko ropotanje o tistih, ki baje »niso želeli, smeli, hoteli in verjeli« in njegovemu pozivu k dialogu, strpnosti in sodelovanju nemudoma pokazalo sredinec. Večkrat je bila omenjena »zdrava« domovina, ki sveda implicira obstoj neke druge, bolne, nezdrave domovine.
Morda bi se proslav lahko lotili spravno in uravnoteženo. Bratje Smrtnik in Zlatko. Predsednik pove samo pol govora, pol govora pa je tiho. Za prvi del proslave napiše scenarij Pirkovič, za drugega pa Živadinov. Na koncu stopita oba na oder in se primeta za roke. Kot Kohl in Mitterrand v Verdunu.
Tisti v rumenem, ki vleče na rjavo
V zadnjih dneh se je v Sloveniji zgodilo toliko stvari, da se morda sprašujete, zakaj še vedno težim s proslavo. Morda zato, ker ne sprejemam, da si nekateri prilaščajo ekskluzivno pravico odločati, kaj je domovina in kdo je domoljub. Sprevračajo pomen ne samo domoljubju, temveč tudi drugim vrednotam, kot so družina, varnost, kultura, in jih zlorabljajo kot orožje v kulturnem boju. S te skrajne pozicije blatijo in diskvalificirajo progresivne, demokratične, humanistične evropske vrednote, ki smo jih pred 29 leti, ob ustanovitvi države, zapisali v ustavo.
Ne sprejemam tega, da v imenu domoljubja demonizirajo antifašizem, ki je temelj svobodne in demokratične povojne Evrope. Preveč rad imam Slovenijo, da bi to nemo opazoval. Pretežko ob vsakem povratku domov čakam, da se bo prikazala tista majčkena in obledela slovenska zastava na sredi karavanškega predora.
Opomba:
Tekst je bil prvotno objavljen na spletni strani Večera v ponedeljek, 6. julija 2020, pod naslovom Domovina je….... Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.