Kakšno frustracijo za Zahod predstavlja Putin, je bilo spet jasno prejšnji teden. Potrditev ustavnih sprememb, ki bodo Putinu omogočale vladanje Rusiji do njegovega 83. leta, je sprožila vrsto komentarjev in analiz, ki so dokazovale Putinovo kršenje temeljnih demokratičnih standardov.
Kot se pogosto zgodi, so omenjene analize in komentarji tudi tokrat povedali več o tistih, ki so jih izrekali. Kot pa o samem Putinu. In njegovi vladavini v Rusiji. Spregledali so namreč preprosto dejstvo, ki pa je velikemu številu Rusov jasno: da je namreč Putin po ruskih merilih, po katerih ocenjujemo uspešno vodenje države, tem kriterijem mnogo bliže, kot je bil to na Zahodu slavljeni Gorbačov. Ali kot je to na Zahodu standardizirana demokracija.
Kar pomeni, da imamo problem na Zahodu. Kjer smo se več kot stoletje ležerno zanašali na lastno družbeno in politično superirornost. Ki je Zahodu godila. Vendar je daleč od resnice družbenih procesov. Zahod se bo moral po več kot stoletju samozaslepitve sprijazniti s tem, da ni enega modela razvoja družb.
Imperialna tradicija
Razlogov za to je več. Prvi zadeva dejstvo, da je Rusija država z močno imperialno tradicijo. Ki je bistveno oblikovala rusko zgodovinsko vzpostavljeno socialno in kulturno tirnico. Tako kot je to tirnico ključno sooblikovalo dejstvo, da so ogromni deli Rusije neevropski. Kar pomeni, da so bili zgodovinsko izpostavljeni socialnim in kulturnim okoliščinam, praksam in izkušnjam, ki se pomembno razlikujejo od zahodnih. Rusija je bila v zgodovini pomembna velesila. S svojo razpoznavno carsko tradicijo.
Kar je naredil Putin, je to, da je sodobno Rusijo po obdobju socializma recariziral. Ponovno jo je preoblikoval v neke vrste carstvo. S pomembno mednarodno vlogo. Za katero si prizadeva, da bi se krepila. To pomeni, da je postsocialistično Rusijo v številnih za Ruse pomembnih elementih uskladil z zgodovinsko vzpostavljeno rusko socialno in kulturno tirnico.
Ruski postsocializem je torej, kot bi rekli v antropologiji, indigeniziral. Indigenizacija katerekoli rešitve ali prakse pa je praviloma garancija za uspeh. Putin uteleša pravilnost te logike. Zato ga bodo Rusi kljub vsem napakam, ki jih počne, podpirali. In to vsaj tako dolgo, dokler se v Rusiji ne bo pojavil nekdo drug, ki bo rusko družbo in državo uspel še uspešneje indigenizirati. Kajti indigenizacija, ne pa vesternizacija — kot napačno mislijo marsikje, tudi v številnih postsocialističnih družbah, tudi v Sloveniji —, je ključ do legitimizacije politične oblasti. In njenih nosilcev.
Superiorni modeli politične ureditve
Če se vrnem k temu, da komentarji in analize podpore, ki so jo Rusi na referendumu izrekli Putinu, povedo več o tistih, ki so te komentarje in analize izrekli, ne pa o Putinu, je treba izpostaviti najmanj dvoje.
Prva stvar je, da se tako rekoč vsi komentarji in analize niso prebili iz logike, ki jo je v zgodovino zahodnega mišljenja vpeljal socialni in kulturni evolucionizem 19. stoletja. Ki je ustoličil razumevanje poteka zgodovine. Ki je univerzalna in unilinearna. Po njej obstaja samo en način zgodovinskega razvoja družb, ki ga utelešajo zahodne družbe. Te so po tem modelu najbolj razvite. In katerih razvoj morajo skladno z omenjeno logiko ponavljati vse manj razvite družbe. Seveda tudi Slovenija. In Rusija.
Rusija je država z močno imperialno tradicijo. To tirnico je ključno sooblikovalo dejstvo, da so ogromni deli Rusije neevropski. Kar pomeni, da so bili izpostavljeni socialnim in kulturnim okoliščinam, praksam in izkušnjam, ki se pomembno razlikujejo od zahodnih.
Trd oreh
Je pa treba izpostaviti, da je v socialni in kulturni antropologiji že od leta 1896 jasno, da na terenu zbrani podatki dokazujejo, da je logika socialnega in kulturnega evolucionizma napačna. Da ni enega samega načina spreminjanja družb. In s tem tudi ne univerzalnih kriterijev in meril za pravilno ali nepravilno organiziranje in delovanje družb.
Seveda velja isto tudi za politične sisteme in njihovo delovanje. In za naše razumevanje tega, kaj je demokracija. Kar pomeni, da ni nikakršnega univerzalnega kriterija tega, ali je nek politični sistem ali neka politična praksa demokratična. Ali ni.
Kar pomeni, da imamo v resnici problem na Zahodu. Kjer smo se več kot stoletje ležerno zanašali na lastno družbeno in politično superirornost. Ki je Zahodu godila. Vendar je daleč od resnice družbenih procesov. Zahod se bo moral po več kot stoletju evolucionistične samozaslepitve sprijazniti s tem, da ni enega modela zgodovinskega razvoja družb. In zato tudi ne enega samega modela pravilnih ali nepravilnih družbenih praks. In institucij. Kar velja tudi za demokracijo. Torej ni enega tipa demokracije. Zahodni ti demokracije je daleč od tega, da je edini. Najboljši. Ali celo merilo za vse ostale.
Iz tega zornega kota Putin za Zahod predstavlja res trd oreh. Pa ne zato, ker ne ustreza zahodnim kriterijem demokracije. Ampak zato, ker manifestira napačnost več kot sto let stare logike zahodnega razumevanja poteka zgodovine in družbenih sprememb.