Ko sem sinoči gledal prvo soočenje pred evropskimi volitvami na Televiziji Slovenija, sem bil najprej šokiran. V glavnem pozitivno — malo pa se mi je le zdelo čudno.
Ko je voditeljica Mojca Širok za uvod načéla témo varne hrane, so se kandidati vseh devetih parlamentarnih strank odrezali tako dobro, kot da se že vse življenje ukvarjajo s to pomembno, a dolgočasno problematiko. Nihče ni nakladal — niti Jelinčič —, vsak se je držal minutaže, vsi so govorili civilizirano, jezikovno in retorično spodobno, vsebinsko konsistentno.
Ti ljudje so očitno pametni in natrenirani! Ali pa se mi je samo zdelo, ker so zame te reči tako v trgovini kot na krožniku abstraktne?

Ostajam skeptičen

Pri naslednjih temah — energetika, brexit, izzivi EU … — so bili že malo manj briljantni. Zato ostajam skeptičen. Ker tudi če vedo, o čem govorijo, in to znajo povedati, to še ne pomeni, da bodo te probleme v Bruslju res učinkovito reševali. 
Ker ne pozabimo: v soočenju jim je bolj kot za kaj drugega šlo pač za to, da bi bili izvoljeni.
Če bi sodil samo po tem, kar sem videl in slišal sinoči, bi neglede na svoje siceršnje preference in politične simpatije in antipatije zlahka volil kateregakoli od vsaj sedmih kandidatov! Izločil bi samo kandidata LMŠ Gregorja Periča in Levice Aleksandra Saša Slačka Brleka.
Zanimivo, kajneda? Pomembne, uveljavljene, rutinirane, znane kandidate velikih, etabliranih strank sprašujejo o trivialno konkretnih in načelno abstraktnih temah — drugoligaše pa o življenjskih.

Druga pesem, druge volitve, druga televizija

Drugi del, soočenje kandidatov petih izvenparlamentarnih strank, je bilo namreč popolnoma druga pesem. Zdelo se je, kot da ti ljudje kandidirajo na nekih drugih volitvah. Še več! Zdelo se je celo, kot da nastopajo na neki drugi televiziji!
Teme so bile za razliko od prvega soočenja bolj zanimive in človeške — in godne za senzacionalistično obravnavo. Slišali smo vse živo od strokovnjaškega ekskluzivizma pa do najbolj norih teorij zarot.
Delovali so kot outsiderji. Druga liga. Vsi. Čeprav so se mi trije zdeli normalni, dva — Šiško in Brščič, kakopak — pa daleč od tega. Govorno manj spretni, intelektualno neiznajdljivi. Netelegenični.
Soočenje je zgledalo kot tipično tih, miren večer pred malim ekranom s šokantnimi intermezzi. Lahko bi bila tudi Tarča. Ker tudi voditelj Dejan Ladika je bil druga liga. Če se ne bi kandidat spektakularno zgrudil, ko ga je obšla slabost, si ne bi soočenja zapomnil po ničemer.