Zadnji teden časopisi pridno objavljajo novice v zvezi z Adrio Airways. Vsak dan kaj nepričakovanega. Nova presenetljiva dejstva. In novi dokazi, da je Adria črna luknja zgodb. In zapletov. Ključna dimenzija teh novic je senzacionalizem. Ki je neopazno, a nedvomno postal ključna dimenzija poročanja tudi na najbolj profesionalnih, najmanj tržno usmerjenih medijih.
Kljub razlikam v podrobnostih in poudarkih se vsi strinjajo: Adria je trenutno največje osišče senzacionalizma. In senzacionalnih novic. Ki vsaki dan znova presežejo same sebe. Po logiki: vsaki dan zvemo o AA nekaj, kar presega vse, kar smo si lahko o tej aferi predstavljali. Nazadnje smo tako recimo izvedeli, da je utelešena vrednost pilota, ki bo iz Adrie odšel v tujino v službo, okoli 20 milijonov evrov. Šok. Šokantno.
Prozaično pričakovano, predvidljivo
A česar pri šokantnih novicah ne vidimo, je to, da kar v zvezi z Adrio izvemo, v resnici ni nepričakovano. Niti šokantno. Ampak, ravno nasprotno, prozaično pričakovano. Prozaično predvidljivo. Z Adrio se ne dogaja nič, česar ni bilo mogoče predvideti vnaprej. In kar smo nekateri tudi vnaprej napovedali. Napovedali zato, ker sledi vzorcu in matrici, ki je že dolgo znan. In izvajan. Preizkušen. Ki daje vnaprej napovedljive rezultate. Ki se jim reče: izčrpavanje kolonialnih lokacij.
Če pogledamo sumarično, kaj se je z AA zgodilo, je zgodba naslednja.
Državnega letalskega prevoznika, ki je bil v finančnih težavah — kar je značilno za mnoge državne nacionalne prevoznike —, začnejo obravnavati v skladu z ekonomsko tržno logiko. Ker ga po tej logiki vidijo kot ekonomsko neprofiten ekonomski subjekt, začnejo dvomiti v ekonomsko upravičenost njegovega obstoja. Vsaj v taki obliki, v kateri obstaja.
Z ekonomskimi izračuni, ki so prikrojeni svojemu namenu, dokažejo, da je ta ekonomski subjekt trajni vir rdečih številk. S pomočjo tržne ekonomije dokažejo, da je treba nujno marsikaj spremeniti. Kot ključno spremembo predlagajo drugega lastnika. In spremembo tipa lastništva. V skladu z uveljavljeno postsocialistično mantro, da država ni dober lastnik. Zato mora letalski prevoznik preiti v roke privatnega lastnika. Ki da deluje bolj odgovorno in racionalno kot država.
Pod ceno
Da pa bi se zadolženega prevoznika sploh lahko prodali, ga je treba najprej finančno sanirati. Vložiti vanj kar precejšnje denarce. Da ga je nato mogoče na trgu prodati najboljšemu ponudniku. Seveda pod ceno. Toda prodaja pod ceno ni ovira. Sama prodaja doseže zastavljeni cilj: družba pristane v lasti privatnih lastnikov. Ki so po splošno uveljavljenem prepričanju odgovorni lastniki. Ki bodo družbo postavili na noge. Jo ekonomsko sanirali. In zagotovili njen razvoj.
Kot ključno spremembo predlagajo drugega lastnika. In spremembo tipa lastništva. V skladu z uveljavljeno postsocialistično mantro, da država ni dober lastnik. Zato mora letalski prevoznik preiti v roke privatnega lastnika. Ki da deluje bolj odgovorno in racionalno kot država.
Kratek spomin in indoktrinacija
Skratka, Adria je zgodba, ki smo jo videli že neštetokrat na neštetih kolonialnih ali neokolonialnih lokacijah po vsem svetu. Edina razlika so imena in dejavnosti podjetij, ki so izpostavljena tej logiki. Logika pa je vedno ista. Kaže vedno iste zakonitosti. Naj se pojavlja v Afriki, Aziji, Latinski Ameriki, Evropi. V Grčiji. Ali Sloveniji.
Zato v tem ni nič nepričakovanega. Ali senzacionalnega. Ali presenetljivega. Edino, kar je presenetljivo, je nepoznavanje te logike. Ki je v Sloveniji očitno splošen pojav. Tiste, ki smo še pred prodajo Adrie natančno napovedali, kaj se bo zgodilo, so obsodili, da smo čudaki. In prenapeteži.
Poleg nepoznavanja logike, ki deluje v kolonialnih lokacijah, pa je presenetljivo še nekaj. Recimo vedenje voditeljev Odmevov. Ti so v času prodaje Adrie na vse pretege navijali za to prodajo. Za prehod v privatne roke. Glorificirali so nove privatne lastnike. Zdaj, ko bi moralo biti celo na nacionalni televiziji jasno, kaj so privatni lastniki z AA naredili, za vse to ne krivijo njih. Ampak spet državo. Ta je zdaj kriva, ker je letalskega prevoznika prodala tako neodgovornim lastnikom. Ko smo opozarjali, da so novi lastniki neodgovorni, pa je nacionalna televizija to zanikala. Skratka: prvič, TVS ima kratek spomin, drugič pa nekateri njeni novinarji indoktrinirano verjamejo v tezo, da je privatno lastništvo boljše od vseh drugih tipov lastništev. Čeprav imajo pred nosom dokaze o napačnosti te teze.