V medijih beremo, da smo pred davčno reformo. Izhodišče teh sprememb, pravi predsednik vlade, sta dva namena: povečati pripadnost zaposlenih in povečati produktivnost. Na prvo pogled zveni smiselno. Pripadnost zaposlenih v podjetjih je namreč ključnega pomena za uspeh organizacije, saj vpliva na njihovo motivacijo, angažiranost, zvestobo in tudi produktivnost.

Ampak …

Glede produktivnosti bo z napovedano reformo mogoče kaj storiti v javnem sektorju. Bilo bi prav. Število zaposlenih tam raste že leta, zadrege s storitvami, čakalnimi vrstami in plačami pa so vse večje. Okoliščine so letos pripeljale tako daleč, da uslužbenci Upravnih enot štrajkajo ob sredah. Da o zdravnikih ne izgubljam besed. Vsi pravijo, da so premalo plačani. Delali bodo več, ko bodo ustrezno nagrajeni. Pa tudi premalo jih je, da bi lahko zagotavljali storitve v za državljane razumnem času.

Ne samo denar

Težko razumljiv paradoks je, da je v javnem sektorju vse več zaposlenih; očitno jih dela vse manj, drugi pa so preobremenjeni. Posledica? Za vse več dela so vse manj plačani.

Vzvodi za dvig produktivnosti so v zasebnem sektorju drugačni. Sprašujem se, kako bo napovedana zakonodaja — ki je še ne poznamo — vplivala na produktivnost v gospodarstvu. 

Glede vpliva davčne reforme na pripadnost pa med javnim in zasebnim sektorjem vidim še večji izziv. Pripadnost zaposlenih namreč ne temelji samo na denarju. Pripadnost podjetju je skupek občutkov, koristi in dejstev: recimo dobro vodenje v podjetju, jasna vizija in vrednote, dobro delovno okolje, priznanja, nagrade, možnost izobraževanja, zaupanje odgovornih nalog in projektov, komunikacija, timsko delo, priložnost za karierni razvoj, socialna povezanost, včasih celo lokacija, logistika do službe …

Davčna cena

Iz prizadevanj nekaterih skupin javnih uslužbencev je mogoče sklepati, da v javnem sektorju to ne velja. Tam so plače očitno najpomembnejši motiv pripadnosti. Če ne bi bilo tako, ne bi odhajali na delo v zasebni sektor, kjer jih delodajalci lahko plačajo v skladu s svojimi plačnimi razredi, ne javnimi. 

Je torej mogoče, da bi ena davčna reforma delovala na zaposlene v javnem sektorju tako, za tiste, ki delajo v zasebnih podjetjih, pa drugače? 

Vladi gremo v nos tudi samostojni podjetniki, normiranci. Ko je prišla na oblast, so najprej udarili po nas. In če je res, kar beremo o načrtovanih spremembah, se nam obeta še en udarec. Normiranci največkrat “prodajamo” svoje znanje — torj tisto, kar bi moralo veljati v tej družbi moralo veljati največ. Očitno ima to tudi svojo davčno ceno. Razumi, kdor moreš.

Tudi večji podjetniki ne ploskajo vladi za doslej izvedene davčne spremembe. Imam pa občutek, da aplavza ne bo niti tokrat.

Martin Krpan

Pred nekaj meseci smo na podjetniški strani lahko brali jezno in obenem zaskrbljeno sporočilo glede davčne politike naše vlade. Predsednik Slovenskega kluba podjetnikov (SBC) Joc Pečečnik je takole opisal vladne namere: “To, da se v prihajajočih hudih časih dodatno obdavčuje podjetnike, je enako, kot da bi Martin Krpan osla, ki lahko prenese sto kilogramov soli, obremenil s 500 kilogrami.” Druge države so po trditvah Pečečnika takrat rahljale davke, “ker se zavedajo, da brez podjetnikov ni gospodarstva in brez gospodarstva ni srečne države”.

Pečečnikova primerjava z Martinom Krpanom osvetljuje nesmiselnost dodatnega obdavčevanja podjetnikov v času gospodarskih izzivov. Podjetniki so hrbtenica gospodarstva in ključno gonilo gospodarske rasti, ustvarjanja delovnih mest in inovacij. V težkih časih bi države morale spodbujati podjetništvo in podjetnike, poiskati notranje rezerve, stremeti k vitkosti javnega sistema, ne pa obremenjevati podjetnike z dodatnimi davčnimi bremeni.

Signal

Dejstvo, da se številne druge države odločajo za zniževanje davkov, kaže, da imajo drugod povsem drugačno razumevanje pomena podjetništva za dolgoročni razvoj. Razumejo tudi, da zmanjševanje davčnih obremenitev daje spodbudo investicijam, povečuje konkurenčnost podjetij in ustvarja bolj naklonjeno okolje za rast in razvoj podjetništva.

V nasprotju s tem pa v Sloveniji raje posegamo po kratkoročnih, hitrih, enostavnih rešitvah z zviševanjem davkov, kar je praviloma strel v lastno koleno. Takšen signal lahko hitro negativno vpliva na poslovno okolje, zmanjšuje motivacijo za podjetništvo, za tuje investicije in zavira gospodarsko rast.

Namesto obremenjevanja podjetnikov bi od države pričakovali, da bo poleg že omenjene vitkosti iskala praktične, inovativne načine za podporo podjetništvu. Recimo z zmanjševanjem birokracije, s skrajševanjem predolgih časovnic odločanja, z olajšanjem dostopa do financiranja in z različnimi spodbudami. Pričakovali bi, da bo država ustvarjala okolje, ki bo bolj naklonjeno inovacijam, ustvarjanju novih delovnih mest in trajnostni gospodarski rasti. V takih pogojih so zaposleni bolj zavzeti, bolj produktivni, bolj pripadni.

Modrost

Ko se soočamo s tako zahtevnimi globalnimi izzivi kot verjetno še nikoli doslej — z vojnami, negotovostjo, energetskimi in trajnostnimi preobrazbami in hitrimi spremembami —, je ključno, da država prepozna pomen podjetništva in ustvarja pogoje, ki bodo omogočili, da podjetja uspejo in prispevajo k blaginji družbe.

Mogoče pa le ne bo tako bolelo. Smernice davčnih sprememb naj bi bile pripravljene, predlogi konkretnih zakonskih ureditev še ne. Upanje torej ostaja. Da bi le modrost prišla še pravi čas.