Nekateri mediji in medijsko izpostavljeni posamezniki delajo halo zaradi predloga novega Zakona o medijih in kličejo na okope, da bi se ubranili domnevne grožnje cenzuriranja svobode govora.
V čem je problem? Razlogov je več. Glavni je, da še nikoli prej ni bilo mogoče kovati tako izdatnega moralnega dobička s tem, da se delaš bogega, zatiranega in utišanega. S tem, da ljudi javno prepričuješ, da te direktno ali indirektno cenzurirajo. Da je Slovenija nesvobodna, nedemokratična, celo represivna država. In da si prav ti sam prva žrtev medijskega totalitarizma.
V namišljeno totalitarni državi je najbolj cenjen imidž protirežimskega disidenta, ki svojih idej ne more širiti popolnima svobodno niti na ciklostilu Facebooka in Twitterja.
Give me a break.
Hipotetičnost in faktičnost
Medtem ko bolj levo DNS novo medijsko zakonodajo podpira in pozdravlja, pa je bolj desno ZNP do nje kritično. Opozarjajo, da novi ZMed »[vodi] v drastično omejevanje svobode izražanja, [saj da] de facto uvaja cenzuro« [moj bold].
Tipično. Novinarji in publicisti — torej ljudje, ki bi morali obvladati vsaj osnovne predpostavke, če že ne finese jezikovnega izražanja — opisujejo nekaj hipotetičnega, kar bi se po njihovem prestrašenem, za vsak slučaj alarmantnem mnenju nekoč v prihodnosti morda lahko zgodilo, kot že v sedanjosti obstoječo faktičnost.
Res pa je, da so najbrž nehote zadeli bistvo z naslednjim stavkom v zvezi s predlogom, da bi se pri odločanju, ali neka objava vsebuje sovražni govor, medijski inšpektor lahko posvetoval z »reprezentativnimi novinarskimi združenji«:
»Dejstvo je tudi, da novinarska združenja nismo usposobljena, da bi lahko presojala, kaj sovražni govor je in kaj ne, pa tudi sicer to ni naša naloga.«
Mislim, da bi novinarji morali biti tako kvalificirani kot poklicani vedeti, kaj je sovražni govor. Še več! Mislim celo, da v resnici še kar dobro vedo, kaj je sovražni govor, vendar se gotovosti, definitivnosti, predvsem pa odgovornosti izogibajo.
Kvalificirani in poklicani
S tem so povedali vse. To je sicer res. Nasploh. Priznali so — ne samo v svojem imenu, temveč v imenu vseh —, da novinarji in uredniki ne vejo, kaj je sovražni govor. In da niso niti kvalificirani niti poklicani, da bi presojali, kaj je sovražni govor.
Niti kvalificirani niti poklicani, da bi presojali? Kaj pa, da bi vedeli? Ali niso niti kvalificirani niti poklicani, da bi vedeli?
Mislim, da bi novinarji morali biti tako kvalificirani kot poklicani vedeti, kaj je sovražni govor. Še več! Mislim celo, da v resnici še kar dobro vedo, kaj je sovražni govor, vendar se gotovosti, definitivnosti, predvsem pa odgovornosti izogibajo.
Za medije je bolje, da se delajo, da ne vedo, kaj je sovražni govor, in da previdno, toda konstantno dregajo to Schrödingerjevo mačko, da bi videli, ali je živa ali mrtva.
Eni se pri tem zanašajo na zakonodajo in medijski inšpektorat, da bo porekel — za druge primere, seveda ne njihove —, ali je mačka mrtva ali ne, medtem ko drugi trdijo, da to sploh ni pomembno, ker gre pri novinarstvu za cilje, pomembnejše od eksistencialnega statusa neke mačke.
Slepa pega
Sovražni govor je v Sloveniji videti kot nedoločljiva slepa pega, s katero po eni strani novinarji nočejo imeti opravka, ker kao niso kvalificirani, po drugi strani pa se država v to ne bi smela vmešavati.
To je pomota. Dvojna. Sovražni govor je samo paravan za mnenjsko ekstremistično novinarstvo, kakršno je v Sloveniji standard. In temu bi se bilo mogoče zelo preprosto izogniti: pač ne bi objavljali ekstremnih, nenavadnih, nesramnih, nerazumevajočih, nesolidarnih in neumnih mnenj.
Toda toda na zasičenem in histeričnem slovenskem medijskem trgu je to praktično nemogoče. Ekstremna, nenavadna, nesramna, nerazumevajoča, nesolidarna in neumna mnenja so med najpomembnejšimi konkurenčnimi aduti, zato se na zadržanost, zmernost, treznost, pamet in prijaznost v glavnem vsi požvižgajo. To ni prevladujoča uredniška politika in tudi ne more biti.
Nobena juha
Sploh pa sta tako navdušenje kot zaskrbljenost v zvezi z novo medijsko zakonodajo pretirana. Spremenilo se ne bo nič. Vsaj ne bistveno.
Ministrstvo za kulturo še nikoli ni dalo od sebe ničesar v zvezi z mediji, kar bi pomembno vplivalo bodisi na informiranje sámo bodisi na procesiranje informacij oz. delo novinarjev. In tudi zdaj ne bo. Malo se pač kregamo, ker nimamo česa bolj pametnega početi in objavljati. Pa še drama nam paše in zaskrbljenost vedno vžge.
V naslednjih letih bo na slovenskem medijskem trgu prišlo do drastičnih sprememb. Pa ne po zaslugi pristojnega Ministrstva. Tako si recimo DNS pomotoma pravilno zastavlja naslednje psevdoretorično vprašanje:
»Kako bomo na majhnem medijskem trgu, kakršen je slovenski, čez deset let sploh še zagotavljali novinarsko produkcijo v slovenskem jeziku[?]«
Ne vem, zakaj so na koncu dodali »v slovenskem jeziku«. V katerem pa, presneto?! Sicer pa sploh ne dvomim, da jo bomo »zagotavljali«. Seveda jo bomo. Seveda pa ne v tolikšni meri kot danes. In hvala bogu! Menda si ja ne bi radi še naprej in v nedogled konkurirali kot sardine v konzervi, ki tekmujejo, katera bo najokusnejša in najprej pojedena?
Ko bo medijev enkrat manj — natančneje rečeno toliko, da bo obstajalo neko kolikor-toliko vzdržno ravnotežje med potrebo po informiranosti in zapovedjo gospodarnosti produkcije —, bo tudi vprašanje sovražnega govora veliko nepomembnejše kot zdaj.
In to velja za vse. Ne samo za sardine, ampak tudi za mesni doručak.