V nedeljo je STA distribuirala novico kislo kumarico, ki pa je bila v resnici pasja bombica. Naslov teksta, ki ga je kot ponavadi povzela cela vrsta medijev, se je namreč glasil: Največji zaslužkar lani plačal 1,5 milijona evrov dohodnine.
Čeprav je other people’s money za senzacionalistične medije vedno, ne samo poleti hvaležna tema, pa je članek zaradi ponesrečene izbire besede »zaslužkar« — ki ima seveda slabšalni prizvok — tokrat udaril nazaj. Na družbenih omrežjih je zvečer nastal tipično slovenski populistični halo, češ, o človeku bi bilo treba napisati kaj prijaznega, občudujočega, ne pa da ga zmerjajo z »zaslužkarjem«.
To se mi je sprva zdelo nenavadno. Od kdaj vendar ljudje brez občutka in talenta za slikovito ali natančno izražanje opažajo take jezikovne podrobnosti? Ah, no. Če se spoznajo na stranske posledice cepljenja otrok, zakaj se ne bi spoznali tudi na sociologijo jezika in funkcioniranje medijev?

Radikalni in glupi. Ja.

Ker pa je nekdo ta umotvor od naslova slučajno bral na portalu MMC RTV Slovenija, desničarska internetna skupnost ni napadla STA, temveč nacionalko. Zato tudi ni bilo treba dolgo čakati na ugotovitev, da je omalovaževanje ljudi, ki dobro zaslužijo, »doktrina, uradna linija […] aktivistov v medijih, [ki so] še bolj radikalni ali glupi od političnih šefov« in da je RTV »klasična izpostava [Levice]. To je napisal recimo Bojan Požar.
Problem ni v tem, da bi mediji vnaprej obsojali človeka — vsaj ne v tem primeru —, ki je veliko zaslužil. Problem je v tem, da so tako na STA kot v medijih, ki povzemajo njene novice, funkcionalno nepismeni do te mere, da niti ne štekajo, da je beseda »zaslužkar« negativna, negativistična. V vsakem primeru. Neglede na to, kaj sami hočejo povedati.

»Saj nisem nič slabega mislil!«

Slovenski novinarji in uredniki ne slišijo ali nočejo slišati slabšalnega prizvoka besede »zaslužkar«. Verjetno so je že kdaj slišali in razumeli tudi v tem pejorativnem pomenu, vendar si jo drznejo uporabiti tudi v tem domnevno nevtralnem. Ker sami tako hočejo. Ker nič slabega ne mislijo. Ker so to hoteli povedati.
Še več! Imam občutek, da se sicer zavedajo faljenosti neke besede, a jo vseeno uporabijo, ker se jim zdi to duhovito. Iz neke hudomušnosti.
Če bi jih kdo klical na odgovornost zaradi milo rečeno nenatančnega, da ne rečem neprimernega izražanja, bi se začudeni zagovarjali, da niso tako mislili. Ker mislijo, da besede govorijo tisto, kar sami hočejo povedati. Ker ne vedo, da imajo besede svoje življenje in pomene, ki ga oni sami ne morejo spreminjati, kot se jim slučajno zljubi, niti ga ne morejo kontrolirati. Ker besede ne ubogajo ljudi. Ljudje morajo ubogati besede.

»Plačanec«?

Nikogar ne nameravam zagovarjati. Prepričan sem namreč, da je funkcionalna nepismenost — v medijih pa še tem bolj — nekaj absolutno nedopustnega in sramotnega. Bi pa namesto za lase privlečenega opravičila vendarle namignil, da slovenščina za te finančno-socalne zadeve ni najbolj okreten jezik.
Besedo »zaslužkar« nepismeni uporabljajo zato, ker ne najdejo ustreznega, po možnosti enobesednega, neopisnega sinonima za »človeka, ki zasluži« (kolikorkoli že). V angleščini in francoščini je to easy: oseba, ki služi, je pač »earner« oz. »salarié(e)« — ker »salaire« ni nujno »plača« iz delovnega razmerja.
Kako bomo torej po slovensko rekli človeku, ki (za)služi (denar) oz. je za nekaj plačan?
Ali lahko v prihodnosti pričakujemo, da bo nekdo na STA v tem kontekstu uporabil besedo »plačanec«? Nikoli ne reci nikoli, ampak to se pa najbrž res ne bo zgodilo.
Za to rabo je neprimerna tudi beseda »kruhoborec«, ker je pač preveč ekspresivna. (No, ali v slovenskih medijih sploh še uporabljajo neekspresivne besede? Razen pomožnih glagolov in veznikov najbrž ne.) Bi pa s hrustljavo skorjico kar dobro pasala v kontekst. Po mojem bi bila všeč vsem od Akrapoviča do Boscarola — pa tudi levičarjem.

Lahkomiselno opletanje z jezikom

Bo treba skovati novo besedo? Morda. Po možnosti. Prav bi prišla. Čeprav sem glede tega skeptičen. Besede samo še prevzemamo in jih prilagamo izreki, slovnici in razumevanju, nove — prav nove, namreč avtohtone (v tem smislu kot recimo Grims) — pa ne nastajajo. To je tako, kot je vedno manj vicev. Iz zadnjih časov se spomnim samo ene, pa še ta je bila debilna. Mislim seveda »sebek«.
Kdo pa pravi, da v konkretnem primeru rabimo novo besedo? 
Če gremo za lažje razumevanje nazaj k naslovu: kako bi ga formulirali brez besede »zaslužkar«?
Namesto »največji zaslužkar lani plačal 1,5 milijona evrov dohodnine« bi lahko rekli »najbolje plačani lani plačal 1,5 milijona evrov dohodnine«. Ponavljanju besed z istim korenom (»plačani«, »plačal«) pa bi se lahko izognili takole: »najbolje plačani dolguje 1,5 milijona evrov dohodnine«.
Jezik že sam po sebi teži k ekonomičnosti, v medijih pa je to še posebej imperativno. Za (pre)več besed nimamo časa, niti nimajo mediji sami toliko relevantnih, kaj šele vedno točnih informacij.
A kakorkoli: kar se je hudo pametnim ekspertom zdelo političen, celo sociološki problem, je bil v resnici samo primer novinarske nepismenosti in lahkomiselnega opletanja z jezikom. In če bi več pozornosti posvečali jeziku, bi tudi precej političnih problemov preprosto poniknilo — da ne omenjam namšiljenih fenomenov, ki jih današnja banalna učenost opaža in interpretira kot za stavo.