V zadevi Novič, pri kateri je sodnik Zvjezdan Radonjić ugotovil ne več ne manj kot to, da ne samo da ni dovolj dokazov, da je obtoženec kriv, ampak da je celo dokazano, da ni storilec, se obeta nova afera. Če je Ministrstvo za pravosodje in ustrezni organi ne bodo raziskali, bo samo še utrdila vtis o katastrofalnem stanju na slovenskih sodiščih ter kvaliteti sodb in (ne)pristranskosti sojenj.
O primeru Milka Noviča sem doslej pisal v prispevkih Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem, Časopisni naslovi in njih ustreznost in Je Milko Novič kriv? Hitra anketna sodišča.
V torkovih Odmevih smo slišali zanimiv poudarek s sojenja:
»Sodnik Radonjić [je] med obrazložitvijo sodbe razkril pritiske, naj Noviča obsodi […]. Ker je želel zagotoviti pošteno sojenje, so mu grozili z disciplinskim postopkom in suspenzom, ga diskreditirali. Kdo stoji za tem, ne [ve], je pa prepričan, da zadeva sega v same vrhove pravosodja.«

V obeh primerih katastrofa

Še več, omenjeni sodnik je jasno in konkretno pokazal s prstom na tiste, ki so nanj pritiskali:
»Ko sem dobil omenjeni primer, sem sodni spis v celoti naštudiral, od prvega dneva sojenja pa so se name in na predsednika okrožnega sodišča Marjana Pogačnika vršili pritiski s strani [Specializiranega državnega tožilstva], pooblaščenca Jamnikove žene in nekaterih sodnikov. Podanih je bilo več zahtev za mojo izločitev, ker sem se odločil, da bom sodil pošteno, kar mnogim ni bilo všeč. Zato sem se znašel v kazenskem in disciplinskem postopku. Od vsega začetka pa sem vedel, da zaradi tega primera ne bom nikoli napredoval, da si bom morda uničil svojo sodniško kariero, ker bom morda čez mesec dni v suspenzu, ker sem sodil pošteno.«
Ali povedano drugače, vrhovi pravosodja, ki jih je sodnik obtožil, da so nanj pritiskali, da ne bi raziskal primera, segajo vse do SDT, vključno z drugimi sodniki. Da ne omenjam medijske zarote, med katero naj bi bilo na njegov račun napisanih več kot 105 časopisnih prispevkov. Radonjić namreč še dodaja:
»Mladina in Dnevnik me napadata sinhronizirano!«
Ali ni to popolnoma jasen razlog, da MP in pristojni organi za nadzor nemudoma raziščejo dogajanje, ki ga je sodnik opisal kot obliko pritiska?
Imamo razloge za prepričanje, da je Radonjić bodisi res deloval pod pritiski — ali pa za to, da je v njegova sodba v primeru Novič nestrokovna in pristranska, če se bo izkazalo, da takšnih pritiskov ni bilo.
Ker kako naj verjamemo v kvalitetno delo sodnika, če gre bodisi za eno ali drugo? V obeh primerih je novica katastrofa.

Nemogoče je mogoče

Voditelj Odmevov Igor E. Bergant je gostil Novičevega zagovornika in omenil še naslednje:
»Je tudi vas presenetilo, da je sodnik pri izreku sodbe namignil, da bi lahko bila z umorom dr. Jamnika povezana neka druga oseba, ki pa ji prav zdaj na ljubljanskem okrožnem sodišču sodijo zaradi obtožbe v neki povsem drugi zadevi?«
No, to je še en resen indic za uvedbo kakšnega nadzorstvenega postopka nad delom sodnika.
Sprašujem se, kaj naj si mislimo o nepristranskosti in kompetentnosti nekoga, ki s tolikšno lahkoto odkriva »popolne dokaze«, da nekdo ni kriv umora, hkrati pa z neverjetno prostodušnostjo namiguje, kdo bi lahko s tem bil povezan, čeprav doslej še ni bil obravnavan v tem primeru.
Po torkovem izreku sodbe bi morali zazvoniti vsi alarmi. Če izjav sodnika ne bo obravnavalo Ministrstvo, pa tudi Sodni svet in drugi ustrezni organi, je v Sloveniji mogoče čisto vse.