Primerjava Katje Kokot s Pujso Pepo, kot si jo je privoščil nekdanji poslanec SD Aurelio Juri, je bil drugi najslabši poskus kritiziranja vodje poslanske skupine Resni.ca. Če prav razumem, je možakar hotel povedati, da je gospa poosebljenje najnižje točke, ki jo je doslej — že od njega dni — dosegel nazadujoči slovenski parlamentarizem.

Pujsa Pepa je sicer super risanka, vendar je to izpadlo podobno neumno, kot če bi predsednika taiste stranke primerjal z Backom Jonom.

Prvi najslabši poskus kritiziranja Katje Kokot pa je bila objava upokojenega novinarja Radia Slovenija Mateja Šurca, ki je na Facebooku dotično označil kot “politični iztrebek, ki se je povzpel na pručko, zdaj pa ne ve, kako bi smrdel”.

Ob tem lahko rečem samo to, da je tudi za svinjanje treba imeti stil. Toda funkcionalno nepismeni fanatiki ga seveda nimajo.

Je to sovražni govor?

Je to sovražni govor? Ali pa gre samo za nekulturno, žaljivo, vulgarno, zmerjaško, unterhund izražanje, kot temu sam prizanesljivo rečem?

Jurija — ki se je pozneje posipal s pepelom in objavo izbrisal — je na neslanost njegovega duhovičenja opozoril nihče drug kot predsednica republike sama.

Mene je to presenetilo. Kdo pa je Aurelio Juri, da se ga je predsednica čutila dolžno okregati? In kdo je Katja Kokot, da se jo je čutila dolžno braniti? In to brez vsakega disclaimerja! Domnevam, da je hotela s tem povedati, da je načelna in da vse meri z enakimi vatli.

In če smo že pri tem: stopnja žaljivosti oz. primitivnosti očitno ni merilo. Upam, da NPM Šurca samo zato ni oklofutala, ker ni pravočasno opazila njegove straniščne objave.

Kako utišati hejterje

Morda pa se predsednica še danes s tem ukvarja zato, ker je bila nekoč predsednica Sveta za odziv na sovražni govor. Prevzgojiteljske redaktorje jezika v javni rabi sem takrat nesramno označil za “attention kurbe politične korektnosti”. Pripravili so si “akcijski načrt”, vendar se zadeva ni dolgo obdržala. A kakorkoli, to je bilo samo dobro leto pred tem, ko je današnji predsednik vlade okarakteriziral dve novinarki za “odsluženi [khm-khm]”. Zaradi te “prostitutki”, “cipi, “candri” in “pocestnici” podobne besede me sicer nihče ni tožil, niti se ni nihče razburjal.

A že brez ekstra opozarjanja je jasno, da prizadevanja, da bi hejterje utišali, niso obrodila sadov. Deset, enajst let pozneje je tako imenovanega sovražnega govora še bistveno več. Omejitve so stilne in jezikovne, ne pa tudi količinske in distribucijske. Ne da se za to nihče ne zmeni več. Pa še kako se! Vsakdo, ki nekaj dá nase, te dezinhibicije in deviacije najostreje obsoja in poziva k civiliziranemu in spodobnemu vedênju.

Kdo kaj signalizira

Jalova vztrajnost obsojanja takšne retorike nas pripelje nazaj k citiranim “attention kurbam”. Lepo vzgojeni namreč namreč ne zamudijo nobene priložnosti za dokazovanje ogorčenja nad retoriko, nevredno že slehernika, kaj šele političnega dolžnostnika. To je mogoče razumeti, kot da očitarji poskušajo dajati zgled, vendar so njihovi opomini prav tako dolgočasni kot tisto, na kar se nanašajo.

Za ene in druge je to samopotrjevanje. Primitivci s tem dajejo vedeti, da so politični problemi in družbeni fenomeni tako pereči, da smejo tudi (kot) primitivci nanje opozarjati. Lepo vzgojeni pa po svoji strani signalizirajo, da nespodobno izražanje primitivcem jemlje kompetentnost ali celo pravico sámo, da bi se sploh priglašali k besedi. 

Dvojni argument

Problem je v tem, da je primitivizem dvojni argument. Za primitivce same v tem smislu, da jim zavožena situacija in pokvarjenost poljubnih politikov in posameznikov daje licenco za še tako nespodobno izražanje. Za lepo vzgojene pa je primitivizem kritikov dovoljenje, da se za problem ne zmenijo. Tako nazadnje izpade, kot da je vse narobe in/ali kot da ni nič narobe.

To sicer ni simetrično. Ponavadi je namreč tako — čeprav ni nujno (vsaj ne več) —, da so lepo vzgojeni ljudje pametnejši od primitivcev. Zato se lepo vzgojeni še vedno borijo proti sovražnemu govoru, medtem ko se primitivci ne pustijo več utišati. In kar je najhuje, vsak ima svoje kanale in metode za promocijo svojega prepričanja.

Kaj je najlažje reči

Za Katjo Kokot je najlažje reči, da spominja na rejen živalski lik iz risanke ali da celo smrdi. Toda s tem ji delajo uslugo. Ona bo to preživela in se bo počutila samo še močnejšo. Prištejmo še dejstvo, da bodo njeni zagovorniki — od NPM do ortodoksnih desničarjev — s tem hote ali nehote diskreditirali zmerljivce. Plus to, da bodo ti drugi prepričljivo posplošili primitivizem kot dominantno značilnost vseh, ki ne marajo te stranke. Vseh tistih, ki se jim zdi demokratično poniževalno, da so poslanci ljudje kot Katja Kokot. Ali Boris Mijič. Ali da je Zoran Stevanović celo prvi med enakimi.

Moja projekcija je naslednja: Resničarji nas bodo v parlamentu iz dneva v dan presenečali s tako neverjetnimi potezami, da abnormalne demokracije nevajeni ljudje enostavno pač ne bodo vedeli, kako naj na to reagirajo. Metafor iz animiranega filma in debelega črevesa bo žal vedno več. Oni sami pa bodo vedno močnejši in vedno bolj prepričani v svoj prav.

In nazadnje bomo mi obveljali za primitivce.