Zgodba o grožnjah, na katere je opozorila poslanka LMŠ Jerca Korče in z njimi obremenila Janeza Janšo, me je pritegnila iz dveh razlogov. Prvi je strokoven: kaj nam pove jezikovna in vsebinska analiza Janševega nastopa, ki ga je zaznala kot grožnjo in ki pozneje na lepem ni bil več videti takšen? Drugi vidik pa je medijski: kako o razpletu — ko je bila poslanka namreč demantirana — poročajo mediji?
Naj spomnim: Jerca Korče je na Twitterju objavila, da je Janša med razpravo o nadzoru Sove v zadevi »lepa agentka« na zaprti seji KNOVS grozil. Ni se čisto jasno izrazila, komu in kako, pa vendar:

»Grožnje o padanju glav bi morale biti uvrščene na temno stran zgodovine. Pa vendar jih je slišati tudi v letu 2019. Ko je želja po oblasti tako močna, da odpove razum in popustijo zavore.«

Mediji so informacijo o Janševih grožnjah seveda z zanimanjem in z veseljem povzeli.

135. člen KZ

Poslanka je očitno namigovala na nekakšno osebno revanšo Janeza Janše. Bodisi njej sami ali predsedniku LMŠ Šarcu. No, na Janševo zahtevo — ki je Korčetovo takoj obtožil laganja — je bil ta del magnetograma razkrit.
Iz njega je mogoče razbrati, da je prvak SDS v svojem nastopu vztrajal pri nadzoru Sove in pri tem dodal, da bo predsednik Šarec za to kaznovan, če se bo temu odpovedal. Problematični stavek, ki je še najbližje očitku »padanja glav«, se je glasil:

»Če predsednik vlade tega ne vidi, bo na koncu plačal s svojo glavo, kot sedaj kaže.«

Takoj vidimo, da ima stavek status svarila in nikakor ne tistega, kar je Korčetova Janši očitala. Ali je bilo to mišljeno dobrohotno, pustimo ob strani. Toda da bi nekaj veljalo za grožnjo, bi vsaj v primeru kazenskopravne razlage moral nekdo biti deležen ustrahovanja in vznemirjenja, ko bi mu nekdo resno zagrozil, da bo napadeno njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničeno njegovo premoženje velike vrednosti, če parafraziram del 135. člena Kazenskega zakonika.

Svarilo, ne grožnja

Seveda ne obstajajo samo grožnje te vrste in niso vse nujno kaznivo dejanje. Definicije grožnje lahko razširimo in upoštevamo še kontekste neposrednega naslavljanja in same pojavnosti oseb, ki dajejo vtis, da so sposobne uporabiti nasilno dejanje. Grožnje kot oblika psihičnega nasilja so velikokrat blizu žalitvam, zmerjanju, poniževanju, ustrahovanju.
Vendar nič od tega Janša ni storil. Še huje! Grožnja sploh ni bila grožnja. Tudi ne v kakšni bolj prikriti in subtilni obliki. Bila je samo svarilo oz. opozorilo, v smislu: če predsednik vlade ne bo dopustil nadzora Sove, mu bo to škodovalo. Kajti predsednik Šarec se bo s takšnim ravnanjem ustrelil v koleno, če uporabimo še eno metaforo. »Padanje glav« sploh ni omenjeno. Rečeno je bilo, da bo »plačal z glavo«.
In zdaj se vprašajmo: le kdo bi lahko recimo stavek »Marjan Šarec se bo ustrelil v koleno« razumel kot grožnjo? Še posebej v primeru, ko kontekst jasno kaže, da je trditev postavljena hipotetično in s čisto drugačno, grožnji nasprotno opozorilno intenco?

Poslankino laganje?

Janša in njegovi pristaši so takoj po razkritju magnetograma pohiteli z oceno, da je poslanka nesramno lagala. Ali je res lagala, ne moremo vedeti zagotovo. Njena izjava ne ustreza nujno definiciji laži. Možno je, da je Šarčeva sodelavka enostavno preslišala kontekst, imela »velike oči« in se zvite vrvi ustrašila kot kače. Da zgodbe o grožnji skratka ni širila zavestno in načrtovano.
Ta domneva je dejansko možna, saj iz njenega Twitter računa lahko razberemo, da se počuti nenehno ogroženo od SDS — recimo zaradi omembe svoje mame: »Prenehajte z lažmi o vlogi moje mame« — in da reagira za domače politične običaje nenavadno čustveno.
A kakorkoli že: njena trditev, da je Janševa izjava, da bo Šarec nekaj »plačal s svojo glavo«, grožnja, absolutno ne drži. Ker pač ni bila grožnja.

Molk vpletenih

Po razkritju magnetograma se je stranka LMŠ zavila v molk. Še prej pa je Šarec pokomentiral, da je Korčetova »mlada poslanka in nova v politiki« — kar je očitno defenzivna izjava. Še več, Korčetovo je opisal kot ranljivo in neizkušeno osebo — češ, »kakšna stvar jo tudi vznemiri, če nekateri, ki so 30 let v slovenski politiki, govorijo določene zadeve«. In res, v tej zgodbi je LMŠ in svojemu predsedniku nehote povzročila politično škodo.
Poslanska skupina največje vladne stranke je pričakovano pohitela s pozivi, da je o tem treba prenehati govoriti, saj da pričakujejo, »da se je z objavo dela magnetograma […] zadeva zaključila in se bo komisija lahko posvetila nalogam, zaradi katerih je ustanovljena«.
Pa seveda ni tako preprosto: obtožbe z grožnjami so bile vendarle hude. Zato so hitro dodali še rdečega herringa: takšno ravnanje — namreč razkrivanje magnetogramov — da škodijo nacionalni varnosti, so dejali.
Morda res. Toda šlo je za razkritje nekaj stavkov v situaciji, ko se je prvak SDS upravičeno moral braniti.

Preveč dobesedno, pretirano

Množični mediji so v pričakovani spontanosti zgodbo hitro pozabili in jo dali ad acta. Nekateri novinarji so mimogrede omenjali, da je Korčetova pretiravala. Ne bo držalo: ni pretiravala, ampak je povsem zgrešila. Spet drugi, da je »preveč dobesedno razumela«. Tudi to ne drži. Padanje glav ni omenjeno, zato je razlaga v smeri metaforične rabe brezpredmetna.
Ali je medije pri tem vodil provladni refleks ali kaj drugega, se sprašujemo vedno znova. Že res, da zaplet ni usoden. Je pa indikativen za preverjanje, kdaj in kako lajajo oz. ne lajajo naši psi čuvaji. Kajti tako kot je politični laži treba jasno reči, da je laž in jo obsoditi, je napačni obtožbi treba reči, da je napačna.