Kulumne
#protesti #vojska
Primer Garda SV: Odzivi na ekscese povzročijo več škode kot pa ekscesi sami
Logo 30.06.2020 / 06.10

V že tako napeti situaciji mentalno, moralno neprimerno reagiramo — in se potem čudimo, da napetost iz dneva v dan eskalira.

»Kakšen fanatik, omejenec in dezinhibiranec moraš biti, da pripadnike SV — in to celo protokolarno četo — v afektu demonstracij poistovetiš z vlado, proti kateri protestiraš, in si jih vzameš za tarčo?!«

Vzemimo za primer incident z gardisti, ko jih je neznan storilec pred prihodom na prizorišče sredine proslave nadiral z izdajalci in grafitiral njihov kombi z nekimi najbrž ne prijaznimi izrazi.
Seveda je bilo to dejanje zblojeno. Kakšen fanatik, omejenec in dezinhibiranec moraš biti, da pripadnike SV — in to celo protokolarno četo — v afektu demonstracij poistovetiš z vlado, proti kateri protestiraš, in si jih vzameš za tarčo?!
Pa vendar: pa kaj potem, če nek anonimen idiot zmerja gardiste? Zakaj se je v nadaljevanju zgodbe treba do tega evidentnega navzkrižja z zdravo pametjo, cvilnodružbeno moralo in državljansko držo tako masovno in vehementno opredeljevati?
Trdim, da odzivi na taka dejanja povzročijo več škode in pustijo več posledic kot pa dejanje sámo.

Iz muhe slona

Bistvo problema je v tem, da posvečamo preveč pozornosti in pripisujemo preveč pomena nadležnim malenkostim, ki bi lahko šle mirno mimo nas. Da delamo iz muhe slona.
Prva faza tega nesmiselnega in pretiranega reagiranja je posploševanje.
Ko prvi dušebrižnik odpre usta, da bi se odpredelil do tega »zavržnega« ali »zavrženega« dejanja, to ni več samo dejanje anonimnega protestnika v afektu. To postane simbolično dejanje abstraktne družbe ali vsaj dela družbe, ki se spravlja na Slovensko vojsko samo zato, ker ne mara politične avtoritete (na oblasti). Individualni primer anarhizma je ekstrapoliran, potenciran na toliko ljudi, da izpade kot pereč družbeni problem — češ, skrajni čas, da se začnemo nad tem zgražati, sicer bo družba razpadla v plamenih in ruševinah.

Držanje štange

Naslednja faza tega fanatičnega obsojanja fanatičnega družbenega prekrška pa je fokusiranje na domnevne (so)krivce.
Krivi ali sokrivi so vsi tisti, ki tega najodločneje ne obsojajo. Tudi če so incident samo spregledali in slučajno nimajo časa, da bi se s tem ukvarjali. Tudi vsako drugo ali drugačno mnenje na to temo — kot recimo to, kar zdaj pišem — je denuncirano kot držanje štange anarhistom. Nič mi ne pomaga, če napišem, da je dejanje anonimnega idiota bilo zblojeno, če v isti sapi tudi ne napišem, da je to širši družbeni problem, nad katerim bi se morali zamisliti, in če tudi ne obsodim konteksta protestov, v katerem se je žalibog to pripetilo.

Očitarstvo

V naslednji fazi ali podfazi se to očitarstvo fokusira na konkretne osebe, celo na samega predsednika republike.
Sindikat vojakov Slovenije je v zvezi z incidentom vložil kazensko ovadbo zoper neznanega storilca »zaradi sramotenja Republike Slovenije« in pri tem zapisal:

»Ne razumemo […] vrhovnega poveljnika […] Boruta Pahorja, da se na nedopustna sramotna ravnanja ni odzval in takšno početje ostro obsodil.«

Če vam še ni jasno, o čem govorim zgoraj, si preberite tudi tole:

»V Sloveniji ne moremo in ne smemo dopustiti […], da bo žaljenje in sramotenje SV […] postalo družbeno sprejemljivo [boldiral MC].«

Kraljica po dolžnosti

Lepo in prav, da je incident obsodil obrambni minister Tonin. To je moral narediti že po službeni dolžnosti.
Pahorjeva službena dolžnost pa je, da je (včasih) tudi tiho in se ne oglaša v zvezi z vsako neumnostjo. Kraljica se ne vtika nepomembnosti. Britanska se je v 68 letih na prestolu oglasila samo petkrat. Pa še to niso bile obsodbe negativnosti, temveč motivacije za nekaj pozitivnega v težkih časih.

Drobiž? So what!

Incident z zmerjanjem gardistov seveda ni edini. To navidez daje prav tistim, ki zahtevajo, da ekscese obsojamo. Ampak seveda res samo navidez.
Raper Zlatko se je nekako infiltriral na varovano območje proslave in hotel z megafonom nekaj povedati in baje zraven še pljuval? So what! Ali moramo zdaj reči, da so imeli prav tisti, ki so pljuvali njega, ker je dobil nekaj drobiža od države, ne da bi pri tem pokazal globoko hvaležnost?
Ne, nič nam ni treba reči. Vsaj ne zdaj in vsaj ne več. Zlatkovo pljuvanje in pljuvanje provladnih medijev niti ni isti rang pljuvanja. Posameznikovo pljuvanje ni isto kot etablirano medijsko pljuvanje. 

Rit? So what!

Nekdo je na antiproslavi pokazal rit? So what! Ali moramo zdaj reči, da najostreje obsojamo kazanje riti? To od mene in od vsakega poštenega človeka pričakujete, celo zahtevate? A ste normalni? Zakaj bi kdo zavzel stališče do tega, da je nekdo pokazal rit? Pa čeprav jo je pokazal falangi nedeljskih neonacijev?
Lahko se kvečjemu opredelite do tega, da so posameznika z ritjo javno razkrinkali približno tako, kot so nekoč javno razkrinkali posameznika s penisom, ki je baje naredil seksualni prekršek — in pozneje tudi samomor — in se pri tem pustil skrivaj posneti. Kvečjemu takšno denunciantstvo je tisto, kar je vredno obsodbe.

Anonimni kreteni

Na antiproslavo so se pod krinko rumenih telovnikov ušunjali neonaciji. Tudi v tem primeru si drznem reči, da so what. Bolj kot to, da tudi v Sloveniji obstaja ta gnusna subkultura, me skrbi to, da njihovo nepomembnost in marginalnost taisti medij napihuje kot dobronamerno dejanje zaščite Prešernovega spomenika, da ga levičarji ne bi vandalizirali.
Ne bom se opravičeval za to, da me bolj kot slovenski rumeni telovniki skrbi, da v Sloveniji obstajajo mediji na intelektualni stopnji anonimnih kretenov na Facebooku.
Veseli pa me, da se celo med temi neoskinheadi (ki se po glavi več ne brijejo) najdejo toliko trezni, da vročekrvneže v svojih vrstah opominjajo, da Hitlergruß ne paše k njihovemu imidžu.

Mahatma Zadnikar

Če želijo protestniki nekaj doseči, se bodo morali naučiti pametno, da ne rečem vzorno obnašati.
Ta bo sicer težka. Ekscesov kot zmerjanja gardistov in kazanja riti ne bodo mogli preprečiti, ker so spontani, individualni in nepredvidljivi. Ampak nekako se bodo vsaj post festum z nekimi izjavami ali kako morali distancirati od modelov à la Zlatko s svojim megafonom in dopovedati Borisu Anoraku, da s svojim petjem dela medvedjo uslugo njihovi stvari.
Čuditi se temu seveda ne moremo, če se spomnimo, kaj so desničarji delali z njim že pred dvema letoma in pol, ko je dobil veliko Prešernovo nagrado!
Tudi Jaša Jenull kot neformalni vodja se mi ne zdi dorasel situaciji. Miha Zadnikar bi bil po mojem veliko primernejši, ker je pošten, odkrit, artikuliran, pismen intelektualec s spoštovanja vredno kilometrino protestiranja. (Prilagam link na dvajset let star tekst iz Sobotne, ko so Mihata aretirali na Metelkovi. Notranji minister je bil Jambrek.)
Sicer pa predvidevam, da bo vse skupaj ostalo na ulicah in trgih ter v medijih in na družbenih omrežjih. Ne vladi ne protestnikom ni v interesu, da bi se težišče antagonizma premaknilo na bolj kultiviran nivo. Vladi zato ne, ker se zaveda, da bi bila tam šibkejša — in ker bi s tem nasprotniku priznala neko kredibilnost —, protestnikom pa ne, ker bi s tem izgubili simpatije in spontanost.
Zato bo tu še posebej pomemben PR. Izgubili bodo tisti, ki jih bomo imeli prej in bolj poln kufer.

NAROČI SE
#protesti #vojska
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke