Želite še več teh slikovitih izrazov? Jabolko spora je bilo v tem, da je po njeni vednosti in razumevanju nekdo iz SD razširil govorice, da se brez vednosti stranke, ki ji pripada, dogovarja z bodočim mandatarjem Robertom Golobom za mamljivi položaj ministrice za provosodje.

Naprej. Tako kot že takrat, ko se šivalni stroj ob naključnem srečanju na operacijski mizi v Ivančni Gorici ni hotel rokovati z dolenjskim dežnikom dobrovoljčkom, je DŠP tudi tokrat udarila po mizi in na Facebooku objavila, da “nikoli” ne bo sprejela in tolerirala take politike “mešetarjanja” in [zabadanja] “noža v hrbet” — “znotraj lastnih vrst”, torej od “ljudi, ki bi morali biti ekipa”.

Nenavadno, neverjetno

Pri tem nefenomenu je nenavadnih, neverjetnih več stvari.

• 1. Nepomembna, trivialna, pravzaprav smešna novica — ki je v bistvu samo trač ali v najboljšem primeru celo PR spin — postane novica dneva. Vsega naveličani ubogi narod je samo en teden po volitvah že zapadel v nov, svež ciklus zdolgočasenosti in neučakanosti.
• 2. Nenovico, ki bi znala biti celo fake news, lansira državna tiskovna agencija itself — in ne recimo Peter Jančič in/ali Bojan Požar —, ta pa se potem bliskovito razširi po vseh medijih, kot da je nekdo na nekoga dejansko naredil atentat. STAnje je očitno resno.
• 3. Mediji pristajajo na to zlohotno privoščljivost — češ, glej jih, se že kregajo, in ah, saj smo vedeli — in se profesionalno veselijo tipičnih slovenskih hudobij. Motiv za povzemanje sta usodna privlačnost družbenih omrežij in perpetuiranje teh domačijskih ikeban.
• 4. Poslanka se čuti po eni strani dolžno moralizirati o samoumevnih zadevah, glede katerih ne bi živa duša z njo polemizirala, in pravi, da ne bo dopuščala “blatenja” svojega imena — po drugi pa se dela fino in noče povedati, kdo je krivec oz. osumljenec.
• 5. V isti sapi pa DŠP ne pozabi omeniti, da bi ji bilo “v veliko čast in veselje” spoznati Goloba in z njim sodelovati — čeprav da ga še ni videla na manj kot deset metrov — in da Tanja Fajon uživa njeno “polno zaupanje”. (Pazite: predsednica njeno, ne obratno!)

Določeni rekviziti

Lepo bi bilo enkrat v življenju dočakati, da bi nek mandatar sestavil vlado, ne da bi mi žalujoči ostali vedeli, kaj se dogaja v zakulisju.

Saj nič ne rečem. Vmes bi s presejavanjem običajnih osumljencev vehementno kot vedno ugibali, kdo so najverjetnejši kandidati za ta ali oni resor — nazadnje pa bi se pustili presenetiti, ko bi bil kabinet že sestavljen oz. pred potrditvijo z Državnem zboru.

Toda ali je spremljevalno strankarsko zabadanje nožev v hrbet relevantna informacija, ki jo ozaveščeni državljani morajo dobiti in procesirati, da politiki ne bi z njimi manipulirali?

Jaz trdim, da ne. Jaz trdim, da so take nenovice à la nož v hrbet DŠP samo mistifikacija politične profesije. Še več! To je samo španska stena, s katero politiki fotošopajo svoj javni imidž in nam s pomočjo medijev ter velevažnih in nadpametnih političnih analitikov dopovedujejo, da je to, kar vsi skupaj delajo, zelo resna zadeva. Seveda z določenimi rekviziti.