Prejšnji teden sem na Siolu prebral, da pretepena mariborska sodnica ni samo žrtev človeka, ki jo je pretepel, »ampak tudi [žrtev] okolja, če hočete celo sistema, ki mu v desetletjih ni uspelo vzpostaviti ničelne tolerance do nasilja in poniževanja žensk«.
Ne vem, o čem komentator govori. Žrtev okolja? Celo sistema? In ne razumem, kaj je sploh to … — »ničelna toleranca«?
Da »sistem« »v desetletjih« »ni vzpostavil ničelne tolerance«, jaz razumem tako, kot da sme slovenski moški že dolgo, predolgo skoraj do smrti pretepsti žensko — karkoli že (»mu«) je naredila —, pa ga sodišče za to ne bo primerno, pošteno, pravično kaznovalo. Na neformalnem nivoju pa tudi ne. Še sosedje se ga ne bodo izogibali ali kaj?
O čem govorite, ko govorite o ničelni toleranci?

Zločin iz strasti. Lepotica in zver.

»Ničelna toleranca« je moden, fancy, zafnan izraz, ki ga dobronamerni dušebrižniki potegnete iz rokava, kadar hočete dokazati, da je neka individualna patologija — recimo nasilje v družini in nasilje nad ženskami — v resnici splošen družbeni problem, ki bi ga cela država z nepoklicanimi vred morala najodločneje obsojati, da se posamezni primeri ne bi več ponavljali.
Slovenija je histerična. Vi ste histerični. Čutite se dolžne dokazati svojo zakrbljenost in moralno zgroženost nad tem, da se je nekemu tipu totalno utrgalo in je s kijem napadel svojo ženo ali partnerko.
Okej, gre za vznemirljivo zgodbo iz črne kronike — in le zakaj si ne bi tudi vi tešili svoje radovednosti s premlevanjem nepojasnjenih okoliščin in vanje projicirali svoje fantazme?
To je razumljivo. Ne zgražam se nad tem. Zgražam se nad vašim histeričnim in moralističnim posploševanjem.
Razumem, da vas rajcajo senzacionalistične, krvave zgodbe, še posebej, če so povezane z ljubeznijo ali s koncem ljubezni med moškim in žensko. Zločin iz strasti. Lepotica in zver. Posesivnost in prešuštvo.
Vse to razumem. Saj mene tudi zanima.

To ni normalno. To je vsem jasno.

Toda zakaj se čutite dolžne primer Daniele Ružič posplošiti do te mere, da začnete nakladati, da živimo v takem kulturnem, socialnem okolju in v takem sistemu, kjer da je to normalno?!
To ni normalno. To je vsem jasno. Celo Angelci Likovič. To je jasno celo samemu storilcu. Pa njegov odvetnik bo tudi to naglas rekel, ko ga bo branil na sodišču. 
Skratka, kaj je pravzaprav to … — »ničelna toleranca«? Da se to ne bi smelo zgoditi? Seveda se ne bi smelo. Pa se je. In da se je zgodilo, ni krivda družbe, okolja, sistema. To je v človeku.
Družbi, okolju, sistemu bi lahko pripisali krivdo za takšno kaznivo dejanje, če bi se to dogajalo vsak drugi dan, v vsaki drugi hiši, v vsaki drugi zakonski ali izvenzakonski zvezi — in če bi jo storilci odnesli z milo kaznijo ali celo nekaznovani.
Nad družbo, okoljem, sistemom bi se morali zamisliti, če bi javno mnenje z mediji na čelu dajalo prav Angelci Likovič, češ, žrtev si je zaslužila, in podpiralo storilčevo brutalno dejanje.
Ali »ničelna toleranca« pomeni, da bi vsota nasilnih kaznivih dejanj, storjenih nad ženskami, morala biti ne več ne manj kot nič? Zero? Nula? In ali bi potem smeli govoriti o recimo nula-cela-nula-nula-nula-ena-promilni toleranci, če se en tak primer nasilja zgodi na milijon partnerskih zvez?

V kakšni državi živimo

Ne vem, koliko takih primerov bi se moralo zgoditi in kako pogosto, da bi smeli upravičeno govoriti o družbeni patologiji nasilja nad ženskami. Kazniva dejanja se dogajajo. Nasilje obstaja. Tudi nasilje nad ženskami. Umori in uboji in posilstva. Pa ropi in kraje se tudi dogajajo. Pa ugrabitve, izsiljevanja, maltretiranje, mobing, itd. itd. Pa še kaj bi se našlo.
Grozno, kajneda. Vsi bi najraje videli, da se to ne bi dogajalo. Da bi ljudje namesto tega živeli v medsebojnem razumevanju in ljubezni in da nihče ne bi z nikomer iz maščevanja, ljubosumja in sovraštva brutalno obračunaval. Niti nežno obračunaval. Da bi se vsi znali o vsem lepo pogovoriti in dogovoriti in živeti v miru in ljubezni.
Toda svet brez vsega tega žal ne obstaja. To bi bil neobstoječi svet, o katerem govorijo kandidatke za mis sveta. Tista dekleta, ki sanjarijo o svetu brez vojn in o svetu, ki ga napolnjuje ena sama ljubezen — in ki se jim posmehujete kot naivnim neumnicam.
Ampak kljub temu me malo spominjate na ta dekleta. Sanjarite o Sloveniji, v kateri ne bo nihče dvignil roke nad nikogar — v resnici pa samo čakate, da bo nad nekoga nekdo dvignil roko, da boste dobili dokaz, da živite v pokvarjeni, patološki državi brez ničelne tolerance do nasilja nad ženskami.
Pa saj ne gre samo za nasilje nad ženskami. Kadarkoli in karkoli že se zgodi, znate to spretno izkoristiti za (samo)očitanje, v kakšni državi živimo.