Pop TV nikoli ne gledam — razen če objavijo kaj tako v nebo vpijočega, da se mi zdi vredno za to zapraviti nekaj minut. Govorim seveda o poročilih. Pop TV je zame nekaj takega kot Nova24TV, samo da je bolj fancy zapakirano. Hudobno in neumno pa nič manj. Morali bi se preimenovati v Trash TV.
Tako sem si včeraj na razburjeno priporočilo (nevpletene in nezainteresirane osebe) za nazaj ogledal Fokus. Tako rekoč medijski umor direktorja in založnika Mitje Čandra. Obračun pri OK Beletrini.
Sam pa sem vpleten in zainteresiran, da ne bo pomote. Sem Beletrinin sodelavec. Za njih pišem knjigo in sem zanjo že dobil tudi nekaj honorarja. Na Fokuspokusu tudi objavljam odlomke iz njihovih knjig. Nasploh se mi zdi Beletrina ena najboljših slovenskih založb, morda celo najboljša. Vsaj med butičnimi, highbrow založbami. No, poleg Goge.
Ampak potem se najde medij in novinarka, ki se odloči, da je problem direktorja te založbe v tem, da ne loči med javnim in zasebnim interesom.

Primer Zamida

Da se Čandru zadnje čase ne obeta nič dobrega, sem že opazil. Zdi se mi, da je to sovpadalo s peripetijami okrog razreševanja Renate Zamida, direktorice JAK. Nje ne poznam in si o njej ne mislim nič. Iz medijskih poročil pa tudi ne morem razbrati, v čem je problem. A četudi ni nič kriva, se mi vendarle zdi sumljivo, da je bila ob razreševanju in razrešitvi deležna naravnost neverjetne medijske podpore.
Najprej sem mislil, da jo branijo zato, ker pač branijo kogarkoli, ki se ga Janševa vladna garnitura tako ali drugače, upravičeno ali neupravičeno poskuša znebiti. Renate Zamida zagotovo niso branili zato, ker bi jo hoteli oprati očitkov, da je neke poslovne partnerje peljala k Ani Roš na večerjo za davkoplačevalski denar — ali da je javni prostor ali del javnega prostora oddala nekomu v najem. Meni se to sicer ne zdi nič takega, nič inkriminativnega.

Na bojni nogi

Čander je na drugi strani prefrigan, iznajdljiv novodobni kulturnik z izjemnimi socialnimi veščinami. Tudi prijazen in dobrodušen, ne samo spreten in zvit. Verjetno mu je na ta način uspelo, da ni z nikomer skregan. Z vsemi je v dobrih odnosih. Z umetniki in poslovneži, z lobisti in politiki, z levimi in desnimi, z omejenci in frajgajsti, z žuto štampo in intelektualci. On zna. Ne pa tako kot jaz, ki se nehote in hočeš-nočeš vsem zamerim.
Ta Čandrova taktika je očitno funkcionirala, dokler se ni zamenjala oblast. Kulturna srenja je zdaj bolj radikalizirana kot nekoč. Simonitija nihče ne mara in on ne mara nikogar. Vse je narobe. (Kar je v mnogih primerih celo res. Pa ne od včeraj ali od marca.) Za vedno bolj pičla sredstva se je treba zdaj še bolj boriti na nož. In ga zabosti komu v hrbet.
In predvsem, v primeru Čander: levičarskim kulturnikom se zdi sumljiv kdorkoli, ki ni z desničarji na bojni nogi. Še posebej, če so desničarji na oblasti. In še tem bolj, če je tak ekumenično neskregan človek iz njihovega ceha oz. že kar direkten konkurent. Finančni konkurent. It’s the economy, stupid!

Kompenzacija

In stupid ni Čander. Stupid je medij, ki nasede pritožbam in šimfaštvu užaljenih, frustriranih, ker je Čander v zvezi z njimi nekaj vplival ali hotel vplivati ali celo proti njim kaj rekel. Tako se potem Trash TV spravi na vse, česar se je v življenju dotaknil — da ne rečem dosegel —, celo na Biblos, Beletrinine e-knjige, in začnejo vleči iz rokava konflikt med javnim in privatnim interesom. In da bi bila mera polna, mimogrede pokažejo še Čandrovo fotografijo s Požarjem, češ, kakšen primitivec to mora biti, če se s Požarjem druži. In potem vse skupaj celo prodajo kot raziskovalno novinarstvo. Ah, cel mesec je novinarka zbirala informacije …
To me spominja na Staša Ravterja — ki je za dobro vago tudi bil omenjen v Fokusu  —, ki so ga leta 2006 razglasili za »motorista na čelu Kinoteke«, ker kulturni novinarji takrat pač niso vedeli, koga je Simoniti pravzaprav požegnal, in ker je zvenelo dovolj pejorativno.
A kakorkoli: sramotni Trash TV-jev Fokus je dokazal, da si kulturniki z jokcanjem zaradi domnevnih pritiskov zlahka dokupijo pravičniško pozornost medijev in s tem s simpatijami javnosti kompenzirajo finančne in statusne primanjkljaje in izgube.