Prikriti plameni so drugi roman ameriške pisateljice Celeste Ng. Zgodba se dogaja v Shaker Heightsu, predmestju Clevelanda, kjer vsi skrbijo za red in čistočo in se držijo tudi nenapisanih pravil. Tam se križata življenji dveh popolnoma različnih žensk in njunih družin. Urejena in organizirana Elena z možem in štirimi najstniškimi otroki skrbi za idealno podobo svoje družine, medtem ko njena podnajemnica, avanturistična samohranilka Mia z najstniško hčerko Pearl vnaša v okolje drugačnost. A bolj kot nemir zaradi druženja Eleninih in Mijinih otrok odnose postavi na glavo posvojena kitajsko-ameriška dojenčica. Soseska se razdeli na dva tabora. Elenina sumničavost kmalu preraste v obsedenost, ki bo družinama prizadejala nepopravljivo škodo.
Celeste Ng (1980) se kot hči hongkonških priseljencev v svojih delih osredotoča na medrasne odnose. Že njen prvi roman Everything I Never Told You je postal instantna uspešnica. Prikriti plameni so izšli pri Mladinski knjigi.

Celeste Ng: Prikriti plameni

Ko sta se Mia in Pearl Warren junija lani vselili v najemno hišico na Winslow Roadu, se ne gospa Richardson (uradna lastnica) ne gospod Richardson (ki jima je izročil ključe) nista veliko ukvarjala z njima. Vedela sta, da gospod Warren ne obstaja in da je Mia, sodeč po vozniškem dovoljenju, izdanem v Michiganu, stara šestintrideset let. Opazila sta, da nima poročnega prstana, čeprav je nosila veliko drugih: na kazalcu velik ametist, na mezincu obroček iz ročaja srebrne žličke, na palcu pa nekaj, kar je gospo sumljivo spominjalo na čarobni atlantidski prstan. Vendar se je zdela dovolj prijetna, prav tako njena hči Pearl, molčeča petnajstletnica z dolgo temno kito. Mia je prvi obrok in varščino plačala s svežnjem dvajsetakov, potem pa je v rjavem volkswagnu — že takrat je bil zdelan — odropotala po Parkland Drivu proti južnemu koncu Shakerja, kjer so se hiše bolj tiščale skupaj in so bila dvorišča manjša.
Winslow Road je bil en sam dolg niz dvostanovanjskih hiš, čeprav s pločnika tega ne bi mogli reči. Od zunaj je bilo videti pri vsaki hiši le ena vhodna vrata, en nabiralnik, eno hišno številko. Morda bi lahko opazili dva električna števca, vendar so bili ti — po mestnem odloku — skriti na zadnji strani nasproti garaže. Šele ko si stopil v prednjo vežo, si zagledal dvoje notranjih vrat, ena za pritlično stanovanje, druga za tisto v nadstropju, klet pa je bila skupna. V vsaki hiši na Winslow Roadu sta živeli po dve družini, toda na zunaj je kazalo, kakor da je ena sama. To so zasnovali z namenom. Stanovalci so se tako izognili sramotnemu pečatu, da živijo v dvostanovanjski hiši, da torej niso lastniki, temveč najemniki, urbanisti pa so ohranili videz dostojne ulice, saj je znano, da so soseske z najemnimi stanovanji manj iskane.

Pravila. Kup pravil.

Takšen je bil Shaker Heights. Veljala so pravila, kup pravil, kaj se sme in česa ne, kar sta Mia in Pearl začeli ugotavljati takoj, ko sta se vselili v novi dom. Naslov sta se po novem naučili zapisovati »Winslow Road 18434 zgoraj«. S tem sta diskretno poskrbeli, da bo pošta pristala v njunem stanovanju, ne pri gospodu Yangu v pritličju. Izvedeli sta, da se ozek pas trave med pločnikom in cesto imenuje aleja, zaradi mladih ostrolistnih javorjev, po enega na vsako hišo, ki so krasili ta drevored — in da naj ob petkih smetnjaka ne vlačita na rob ceste, temveč ga pustita zadaj za hišo, da neugledna kanta ne bi kvarila videza ulice. Po dovozih ob hišah so zato švigali veliki skuterji, ki so jih krmarili moški v oranžnih kombinezonih in nakladali odpadke v zavetju zadnjih dvorišč, potem pa jih nevpadljivo odvažali k smetarskemu tovornjaku, ki je v prosti prestavi brnel na cesti. Mia več mesecev ni mogla pozabiti, kako se je ustrašila tisti prvi petek na Winslow Roadu, ko je pod kuhinjsko okno prirohnel ognjeno obarvan skuter, podoben vozičku za golf na polnih obratih. Čez čas sta se temu privadili, tako kot sta se navadili ločene garaže. Stala je daleč za hišo, spet zaradi ubrane podobe ulice, in kadar sta morali v dežju steči v hišo, sta imeli zmeraj pri roki dežnik. Ko je gospod Yang julija odšel za dva tedna na dopust k mami v Hongkong, ju je mestna uprava z vljudnim, a strogim dopisom opozorila, da je trava pred hišo visoka več kot petnajst centimetrov. Če se stanje v treh dneh ne uredi, bo zelenico pokosila komunalna služba, strošek — sto dolarjev — pa bo plačal najemnik. Ja, veliko je bilo pravil.
In bila je še kopica drugih pravil, ki jih Mia in Pearl dolgo nista poznali. Pravilo o barvah pročelij, na primer. Mestna uprava je s praktično tabelo razvrstila hiše po slogih, tudorskem, angleškem ali francoskem, ter gradbincem in lastnikom predpisala ustrezne barve. Hiše v »angleškem slogu« so smele biti prepleskane samo skrilasto modro, mahovnato zeleno ali v posebnem odtenku rumenorjave, kar naj bi zagotavljalo estetsko ubranost ulice. Pri tudorskih hišah je moral biti omet v določenem odtenku smetanaste barve, tramovi v določenem odtenku temno rjave. V Shaker Heightsu so imeli načrte za vse. Ko so leta 1912 zasnovali mesto — eno prvih načrtovanih skupnosti v Ameriki — so šole umestili tako, da so otroci lahko k pouku hodili peš, ne da bi morali prečkati katero od glavnih cest. Stranske ulice so bile speljane do glavnih prometnic, kjer so bila strateško razpostavljena postajališča za tiste, ki so se vozili v središče Clevelanda. V resnici je bil slogan mesta — dobesedno, bi rekla Lexie — »Večina skupnosti se zgodi, najboljše skupnosti so načrtovane«. Osnovno načelo mesta je bilo, da se da — in bi se tudi moralo — vse načrtovati, saj se je tako mogoče izogniti raznim neprimernim, neprijetnim ali celo kvarnim dejavnikom.
Vendar so ju v teh prvih tednih čakala tudi druga, prijetnejša odkritja. Med čiščenjem, pleskanjem in pospravljanjem prtljage sta izvedeli imena okoliških ulic: Winchell, Latimore, Lynnfield. Udomačili sta se v bližnji Heinenovi trgovini z živili, kjer so s strankami po Mijinih besedah ravnali kot s plemenitaši. Namesto da bi kupec sam odpeljal poln voziček čez parkirišče, ga je fant v zlikani poplinasti srajci opremil s številko. Kupcu je izročil ustrezen rdeče-beli znak, da ga je zataknil za okno svojega avtomobila in zapeljal pred vhod, tam pa mu je drugi fant pripeljal voziček, vse nakupljeno skrbno zložil v prtljažnik in še napitnine ni maral vzeti.
Izvedeli sta, kje je najcenejša bencinska črpalka — na vogalu ulic Lomond in Lee, zmeraj cent manj kot povsod drugje — in kje so drogerije, kjer delijo dvojne kupone za popust. Ugotovili sta, da v bližnjih mestih Cleveland Heights, Warrensville in Beachwood prebivalci odlagajo zavržene stvari ob pločniku kakor navadni ljudje, in dognali, ob katerih dneh jih smetarji odvažajo. Odkrili sta, kje kupiti kladivo, izvijač, liter barve in čopič: vse to se je dobilo v shakerski železnini, a samo med pol deseto dopoldne in šesto zvečer, potem je lastnik poslal zaposlene domov na večerjo.

Richardsonovi

In Pearl je odkrila njune najemodajalce in Richardsonove otroke.
Moody si je prvi od mladih upal v hišico na Winslowu. Slišal je mamo, ko je očetu opisovala novi najemnici. »Nekakšna umetnica je,« je rekla, in ko je gospod Richardson vprašal, katere zvrsti, je v šali odgovorila: »Takšna, ki živi iz rok v usta.«
»Vse je v redu,« je pomirila moža. »Varščino mi je odštela na roko.« »To še ne pomeni, da bo plačevala najemnino,« je odvrnil, vendar sta oba vedela, da ni najemnina tista, ki je pomembna — za zgornje stanovanje je bila samo tristo dolarjev na mesec in je prav gotovo nista potrebovala za preživetje. Gospod Richardson je bil kazenski odvetnik, gospa pa je delala za krajevni časopis Sun Press. Hiša na Winslowu je bila bremen prosta in popolnoma njuna. Starši gospe Richardson so jo kupili kot naložbo, ko je bila najstnica. Z najemnino so krili del njene šolnine na Denisonu, potem pa jo je kot novinarka začetnica imela »za priboljšek«, kot je rekla njena mati. Ko se je poročila z Billom in postala gospa Richardson, je najemnina pomagala, da sta plačala polog za svojo lastno, lepo hišo, ki ji bo pozneje pogorela pred očmi. Pred petimi leti, potem ko so le nekaj mesecev drug za drugim umrli njeni starši, je hišico podedovala. Starši so bili že nekaj časa v domu za ostarele, dom njene mladosti so medtem prodali, hišo na Winslowu pa so obdržali in z najemnino plačevali oskrbo v domu. Gospa Richardson jo je po njihovi smrti obdržala v sentimentalen spomin.
Ne, ni bil denar tisti, ki je bil pomemben. Najemnina — vsega skupaj petsto dolarjev — je zdaj vsak mesec romala v družinski počitniški sklad. Tako so si lani privoščili dopust na Martha’s Vineyardu, kjer se je Lexie izpopolnila v hrbtnem plavanju, Trip je uročil vsa tamkajšnja dekleta, Moodyja pa je sonce tako opeklo, da se je grdo luščil. Izzy je pod skrajno prisilo prišla na plažo oblečena od glave do nog, obuta v bulerje in gledala kot huda ura. Vendar je bilo za počitnice tudi sicer dovolj denarja. Ker najemnine niso zares potrebovali, je gospe Richardson veliko pomenilo, kakšni so njeni najemniki. Hotela je občutiti, da dela dobro delo. Tako so jo vzgojili starši; vsako leto so prispevali za zavetišče za živali in Unicef, vestno so se udeleževali dobrodelnih prireditev in so nekoč v rotarijskem klubu na dražbi zadeli meter visokega nagačenega medveda. Gospa Richardson je imela hišico na Winslowu za neke vrste dobrodelnost. Najemnine ni zviševala — nepremičnine v Clevelandu so bile poceni, toda stanovanja v boljših soseskah, kakršne je premogel Shaker, so bila včasih zasoljena. Hišico je oddajala samo ljudem, za katere je menila, da si to zaslužijo, ker so bili v življenju tako ali drugače prikrajšani. Všeč ji je bila misel, da jim lahko to poplača.

Gospod Yang

Gospod Yang je bil prvi najemnik, ki ga je vzela po tistem, ko je podedovala hišo. Priselil se je iz Hongkonga, v Ameriki ni poznal žive duše in je govoril polomljeno angleščino z močnim naglasom. Z leti se je ta naglas komaj obrusil, in kadar sta se pogovarjala, gospe Richardson včasih ni ostalo drugega, kakor da prikimava in se nasmiha. Toda bil je dobričina, to je čutila; vozil je šolski avtobus pri bližnji zasebni dekliški šoli, lotil pa se je tudi priložnostnih del. Sam s pičlo plačo ne bi mogel živeti v tako prijetnem okolju. Pristal bi v kaki utesnjeni, pusti garsonjeri za Buckeye Roadom, še verjetneje pa v zanikrnem trikotniku vzhodnega Clevelanda, ki se je izdajal za Kitajsko četrt, kjer so bile najemnine sumljivo nizke, vsaka druga hiša zapuščena in kjer so najmanj enkrat na noč tulile sirene. Za povrh je gospod Yang hišo brezhibno vzdrževal, popravljal kapljajoče pipe, krpal betonski tlak in iz miniaturnega dvorišča za hišo ustvaril bujen vrtiček. Vsako poletje ji je kot nekakšno desetino nosil voščene kitajske buče, ki jih je sam pridelal, in čeprav gospa Richardson ni vedela, kam z njimi — bile so žadasto zelene, zgubane in zoprno ščetinaste — je kljub temu cenila pozornost. Gospod Yang je bil natanko tiste vrste podnajemnik, kot ga je hotela: dobra duša, ki mu je lahko izkazala uslugo in ji je bil hvaležen za prijaznost.
Z zgornjim stanovanjem ni imela takšne sreče. Tam so se najemniki menjavali približno na eno leto: najprej neki čelist, ki so ga najeli kot učitelja na Glasbenem inštitutu, zatem ločenka sredi štiridesetih, pa mladoporočenca naravnost s Clevelandske državne univerze. Vsak si je zaslužil nekaj spodbude, je mislila na začetku. Vendar nihče ni ostal dolgo. Čelist, ki ga niso vzeli za prvega glasbenika pri Clevelandskem orkestru, je zagrenjen odšel iz mesta. Ločenka se je po burni štirimesečni romanci poročila in se z novim soprogom odselila v povsem novo blokovsko naselje McMansion v Lakewoodu. In mlada dva, ki sta bila videti tako odkrita, povezana in strastno zaljubljena, sta se neusmiljeno prepirala in se razšla že po letu in pol, za sabo pa pustila prekinjeno pogodbo, nekaj razbitih vaz in tri luknje v steni, kjer so se te vaze raztreščile.
To je gospo Richardson izučilo. Sklenila je, da bo previdnejša. Gospoda Yanga je prosila, da je z mavcem zamazal luknje, sama pa si je vzela čas, da bi našla novega najemnika, najemnika, kot se spodobi. Preden sta se oglasili Mia Warren in njena hči, je bil Winslow Road 18434 zgoraj skoraj pol leta prazen. Zdaj pa je bila tu samska mati, uglajena, umetnica, ki vzgaja olikano, precej čedno in morda genialno hčer.