Na slovenski javni televiziji pa lahko vidimo tudi žensko, ki si je vstopnico za isto tračarsko oddajo kupila z javno seksualno denunciacijo svojega bivšega tipa izpred šestintridesetih let, ki je nedavno — seveda ne brez zveze s prej omenjeno osebo — naredil samomor. Žensko, ki ji ni nerodno napisati, da je o njunem odnosu oz. njegovih spolnih strategijah in praksah pripravljena pričati tudi pred sodiščem.
Zagovor linčanega volka
Kakšni so to profesionalni standardi, da javna televizija na podlagi previdno provokativnih vprašanj, napaberkovanih z družbenih omrežij in iz še bolj proslulih medijev, posname zagovor volka in ga predvaja v najbolj gledanem terminu kot intervju?
Na TVS pa je bila tudi ženska, ki si je vstopnico za isto tračarsko oddajo kupila z javno denunciacijo bivšega tipa izpred 36 let, ki je nedavno naredil samomor. In ki ji ni nerodno napisati, da bi o njunem odnosu oz. njegovih spolnih strategijah in praksah pričala pred sodiščem.
Zdi se mi neprebavljivo, da so Smodeju dali možnost, da nastopi pred kamero. Karkoli že je storil, brez preiskave, ovadbe, obtožnice in sojenja ga seveda ne moremo kar linčati. A dejstvo je, da inkvizicijski mediji to kar naprej počnejo in v harmoniji z ljudskim glasom prejudicirajo preiskavo in proces. To je linč brez sojenja.
In potem se krvoločni pravičniki javne televizije na lepem domislijo, da bodo zločinca vprašali direkt, ali je kaj na teh obtožbah ali ne.
TVS pa je v zameno dobila dobro gledanost in s tem namišljeno prispevala k boljšemu, pravičnejšemu svetu. In mimogrede dala lekcijo policistom in tožilcem, ki se sklicujejo na neke dolgočasne in nepraktične dokazne standarde.
Višek hipokrizije
Da hočejo Smodeja linčati, v isti sapi pa ga povabijo pred kamero — ne da bi se komu zdelo čudno, da ponudbo sploh sprejme —, se mi zdi višek hipokrizije. Iz njega so brez sojenja naredili zločinca, potem pa so mu tik pred obešenjem le omogočili, da pove svoje predzadnje besede.
In on to izkoristi. Za to, da skrivnostno spregovori o svojem spolnem življenju.
Kako gnusen in perverzen daj-dam! Smodej je demokratično dobil priložnost, da na odprti sceni demantira obtožbe in s skromnim, če že ne skesanim ponosom prizna, da včasih greši. Zraven pa še spere s sebe gnojnico, ki jo je taista publika nanj zlila.
TVS pa je v zameno dobila dobro gledanost in s tem namišljeno prispevala k boljšemu, pravičnejšemu, za ženske varnejšemu svetu. In mimogrede dala lekcijo policistom in tožilcem, ki se sklicujejo na neke dolgočasne in nepraktične dokazne standarde.
Mentaliteta prihodnosti
Če voditeljica začne tračarsko, v moralizatorsko kramljanje in resno novinarstvo zapakirano oddajo z retoričnim vprašanjem, ali "gre za deviantna dejanja posameznikov ali za simptom razmer v kulturi", potem imam vse razloge, da ugasnem televizor in si prihranim uro časa.
Kako gnusen in perverzen daj-dam! Smodej je demokratično dobil priložnost, da na odprti sceni demantira obtožbe in da s skromnim, če že ne skesanim ponosom prizna, da včasih greši — zraven pa še malo spere s sebe gnojnico, ki jo je taista publika nanj zlila.
Tarče ne ukinejo zato, ker sta čvek v tem stilu in novinarstvo te baže prihodnost slovenske televizije. Tudi javne. Ta mentaliteta ima prihodnost. To je mentaliteta tračarjenja, moralnega zgražanja in vulgarne prostodušnosti pod krinko iskrenosti, odkritosti in instantnega zveličanja s popustom. Mentaliteta, da je treba vse povedati, vse vedeti, izdati vse, vse blekniti, o vsem imeti mnenje in se za vse zanimati. Mentaliteta informacijskega fašizma s tabloidno karikiranim človeškim obrazom.
In kar je najbolj pesimistično, ta mentaliteta bo v vsakem primeru prevladala. Neglede na to, ali bodo v trenutni vojni za RTV zmagali zapozneli, a dobro podtaknjeni okupatorski plačanci in prostovoljci janšizma — ali pa že z novo oblastjo povezani osvoboditelji.