Na lep poletni vikend pred dobrimi tridesetimi leti sva se prijateljem Aljošo odpravila na ribolov h Krki. Rib sicer nisva ujela, a se tudi nisva zelo trudila. Bile so le izgovor za izlet v nedri z jutranjimi meglicami in šmarnico prežete dolenjske ezoterike. Prenočila sva v prikolici na vrtu pri Aljoševi teti, ker v hiši ni bilo prostora. Na obisk je namreč prišel še en sorodnik, takrat na začasnem delu v Kočevju. Če se prav spomnim, je bil po poklicu cestar.
Da Kočevje ni od muh, vemo vsi. Tam imajo najbolj tolste medvede, Natašo Briški in tekmovanje v metanju motornih žag. Na vse to in še marsikaj drugega je bil ponosen tudi omenjeni gospod, ki je vsak stavek začel s »pri nas na Kočevskem …«.
Strica že dolgo ni več med nami, pa tudi od Aljoše smo se pred dnevi poslovili. Zato ta zapis posvečam njemu.
Je pa izraz »pri nas na Kočevskem« v naši družini od takrat ponarodel. Moja brata ga uporabita proti meni kot rdeči karton vsakič, ko po stari gastarbajterski navadi začnem primerjati ljudi in običaje v tujini s tistimi doma.
Ker bom v tokratnem pisanju zagrešil natančno to, se opravičujem tako njima kot vam. Prosim skratka za razumevanje.

Mehanizem proti domotožju

Samoprepričevanje o prednostih novega okolja je za nas na začasnem delu v tujini obrambni mehanizem proti domotožju. Tega pogosto čutim tudi sam — čeprav moram priznati, da to bolečino lažje prenašam, odkar imam možnost iz tujine spremljati tudi slovenska TV poročila. In ravno v teh sem poleti zasledil novice, ki so me pripeljale do primerjav med Slovenijo in Francijo.
Najprej tiste o vaških stražah v Beli krajini in o domoljubih, ki v šlapah in maskirnih uniformah, oboroženi zgolj s pivskimi trebuhi in polomljeno angleščino, bdijo nad našo varnostjo in teritorialno integriteto.
Nekateri izmed njih baje prehodijo do 50 kilometrov na dan in lovijo tuje nebodijihtreba. »Daun! Daun! Dis iz kantri Slovenija! Daun!«
Prehoditi tako dolgo pot v šlapah ni mačji kašelj — čeprav sami priznavajo, da patruljiranje ni pretirano učinkovito. »Mi vpijemo, oni pa kar ne ubogajo. Sploh se ne uležejo, ampak kar hodijo naprej.«

Wannabe graničarji

Tudi v Franciji imajo ljudi, ki nesebično jemljejo nase breme zaščite državnih meja. Pred dnevi se jim je francoska država zahvalila tako, da je trojico obsodila na pol leta zapora in denarno kazen. Kar 75.000€ pa je moralo plačati tudi njihovo skrajno desno združenje Generacija identitete (ki ima svoje pristaše in sponzorje tudi pri nas).
Najhujša sankcija, ki preti našim, slovenskim wannabe graničarjem, je sicer neznatna možnost, da njim naklonjeni medijski prispevki ne bodo uvrščeni prav na vrh naslovnice ali v prime time TV termine.
Resnici na ljubo je treba dodati, da so bili francoski Identitarci obsojeni zaradi »dejavnosti, izvedenih v okoliščinah, ki bi lahko ustvarile vtis, da gre za opravljanje javnih funkcij«. Našim nadobudnežem, ki patruljirajo v šlapah in v spremstvu mladoletnih otrok, tega gotovo ne moremo očitati.

Kdo patruljira na francoskih mejah

A na francoskih mejah ne patruljirajo samo Identitarci. Francoske oblasti so v zadnjih letih večkrat aretirale in tudi obsodile kmeta, rejca kokoši in oljkarja Cédrica Herrouja iz bližine Nice. Cédric ni bil preganjan zato, ker bi hodil v zelje skrajno desnim mejebrancem. Au contraire, obsojen je bil zaradi pomoči beguncem, ki so poskušali iz Italije priti v Francijo.
Treba je omeniti, da so bile vse prvostopenjske obsodbe na koncu razveljavljene, francosko ustavno sodišče pa je parlamentu naložilo, naj spremeni zakonodajo in omeji tako imenovani delikt solidarnosti in kriminalizacijo humanitarne pomoči. Ta seveda ne vključuje organiziranja ilegalnih prehodov meje iz dobičkarstva, s katerim imamo precej opraviti tudi pri nas. Trgovina z ljudmi popolnoma upravičeno tudi v Franciji ostaja kaznivo dejanje.

Užaljeni župan

Primerjavo med državama mi je pred nekaj meseci spodbudila tudi novica, da je socialdemokratskemu županu ene od slovenskih obmejnih občin na temelju izkoriščanja strahu in nestrpnosti do beguncev uspelo izgraditi domoljubni most do skrajne desnice. Župan je bil užaljen, ker je sodelovanje na protimigrantskem shodu zavrnila lokalna godba na pihala, tako da je ritem korakajočim patriotom zagotavljala samo gospa, ki je v afektu ljubezni do domovine s slovensko zastavo pretepala asfalt.
Tudi v Franciji imajo župane, ki si dajo opraviti z begunci in migranti. Eden takih je Damien Carême, ki je bil leta 2001 izvoljen za župana Grande-Syntha, predmestne občine mesta Dunquerque ob obali Rokavskega preliva. V 18 letih županovanja mu je uspelo uvesti v šolske jedilnice lokalno pridelano organsko hrano, postaviti nekaj občinskih skupnostnih vrtov, zagotoviti zastonj javni prevoz in občinsko socialno pomoč vsem prebivalcem pod mejo revščine.
In ko se je v letih 2015 in 2016 v Grande-Synthe zgrnilo na tisoče beguncev, največ iz iraškega Kurdistana, ki so se tja zatekli v upanju, da jim bo uspelo priti v Veliko Britanijo, Carême ni stal križem rok. Brez državne pomoči je v sodelovanju z Zdravniki brez meja postavil humanitarno begunsko taborišče.

Z dozo realizma

Kljub gastarbajterskemu entuziazmu je je treba oba navedena francoska primera iz vzeti z dozo realizma. Tudi na Kočevskem ni vse zlato, kar se sveti. Tako kot naše vaške straže je tudi Cédric Herrou prej izjema kot pravilo.
Razlika pa je v tem, da gredo naše in francoske izjeme v različne smeri. Ne smemo pa tudi pozabiti, do kakšnih zakonskih in političnih sprememb je pripeljala angažiranost kokošjerejca iz Provanse. Medtem ko v Sloveniji postavljamo ovire na mejah in uniformirane vaške posebneže medijsko trepljamo po ramah, v Franciji samooklicane brambovce pošiljajo za zapahe, ustavno sodišče in parlament pa odpravljata pravne ovire za človečnost in solidarnost do soljudi.
Tudi župan mesta Grande-Synthe ni tipičnen predstavnik lokalnih oblasti — čeprav je res, da je bilo v Franciji bistveno več lokalnih pobud za solidarnostni sprejem beguncev kot pa tipično slovenskih iniciativ za »obrambo« pred njimi.
Eno takih do beguncev solidarnih mest je tudi Strasbourg, kjer živim. Županova zgodba je poučna predvsem glede posledic, ki jih ima lahko odločna, učinkovita, solidarna in humana politika na priljubljenost in volilno podporo med prebivalstvom. Od maja letos Damien Carême ni več župan Grande-Syntha. Na evropskih volitvah je bil namreč gladko izvoljen v Evropski parlament.

Samo še ena od opcij

Da ne bo pomote: tudi v Franciji gre marsikaj narobe. Ne bi mi bilo težko najti tudi primerov, kjer bi lahko bili Slovenci Francozom za zgled. Toda med temi primeri ni odnosa do tujcev, beguncev, migrantov oz. do solidarnosti do soljudi. Seveda tudi v Franciji obstajata nestrpnost in rasizem. Razlika pa je seveda v tem, da ju resna politika, pa naj bo leva ali desna, načeloma zavrača. Ko so desni Republikanci pred evropskimi volitvami poskušali koketirati s šovinizmom, so jo dobili krepko po nosu. Pri nas pa se precejšen del politike še vedno obnaša, kot da je podžiganje predsodkov in strahu investicija v varnost države in njenih meja. Progresivne evropske vrednote, ki smo jih sicer zapisali v ustavo, so vse bolj samo še ena od opcij, ki jih v imenu slabo razumljene svobode govora in političnega oportunizma obravnavamo enako kot vsako ekstremistično hujskanje in sovraštvo.
Enakopravnost je seveda samo navidezna. Vsegliharstvo med dostojnim in nedostojnim je vedno zmaga slednjega. Dokler tega ne bomo razumeli, bodo odločitve o naši prihodnosti prepuščene v šlape obutim paravojaškim patriotom in njihovim sponzorjem. Čeprav se nam zdijo bedasti, niso zaradi tega nič manj nevarni.
Dis iz kantri Slovenija. Vi ar going daun.