Vojna v Evropi je nekaj, česar Evropejci ne moremo po stari navadi ignorirati na račun geografske oddaljenosti. Nič več daleč od oči, daleč od srca. Vojna tokrat ni nekje drugje, vojna je prišla k nam.

Vse resne politične stranke v Sloveniji so jasno in odločno obsodile rusko agresijo. Trditi drugače preprosto ni res. Mislim pa, da bi morale vse resne politične stranke zavzeti tudi jasno stališče do tistih, ki iščejo opravičila in relativizirajo odgovornost za napad na Ukrajino. In teh v Sloveniji ne manjka. Po raziskavi agencije Valicon imamo pri nas izjemno visoke odstotke ljudi, ki za vojno krivijo (tudi) ZDA, Nato ali celo Ukrajino.

Iskalci alternativnih resnic

Prežvekovalci kremeljske propagande niso samo marginalni in anonimni tviterski troli. Eden osrednjih slovenskih medijev je po začetku ruske agresije objavil tekst svojega dolgoletnega kolumnista, v katerem nas prepričuje, da je rusko stališče “v temelju racionalno, logično in podprto z dejstvi in legitimno”.

Tudi od raznih komentatorjev, ki so naenkrat postali poznavalci in iskalci alternativnih resnic, slišimo celo rajdo argumentov, s katerimi hočejo naprtiti krivdo za vojno vsem razen Kremlju. Nekateri se očitno ne morejo upreti Putinovi fabuli o denacifikaciji Ukrajine.

O ukrajinskih težavah s skrajneži sem že pisal. Glede odnosa do fašizma pa na drugi strani toplo priporočam vpogled v lik in delo leta 1954 v Švici umrlega ruskega bona fide fašista Ivana Ilina, ki ga je Putin 2005 dal z vojaškimi častmi ponovno pokopati v Moskvi — pa tudi v ideje Putinovega dvornega filozofa in občasnega politika Aleksandra Dugina.

Putin citira Iljina v svojih govorih, intervjujih in člankih. Iljinovo in Duginovo videnje in odnos do demokracije in vloge Rusije v odnosu do soseščine in zahodnega sveta sta pustila neizbrisen pečat na Putinovi notranji politiki, v najbolj brutalni inačici pa sta se danes s tanki in bombami uveljavila v Ukrajini. Če je bil nekdo pred leti komunist, še ne pomeni, da danes ne more biti skrajni desničar in nacionalist.

Slišati je tudi glasove, da so za civilne žrtve (so)odgovorni Ukrajinci sami, ker se trmoglavo upirajo in nočejo položiti orožja pred premočno okupacijsko silo. Skoraj tako kot v Dražgošah, kajne? Zelo pogost je tudi argument, da Rusija samo ščiti svoje legitimne varnostne interese, ki so jih ZDA in zahod ogrozili s kršitvijo obljub glede neširjenja Nata na Vzhod.
{embed_info_box}195094{/embed_info_box}

Kupljeni z rublji

Nekatere ljudi je treba neprestano opozarjati, da ni NATO napadel Rusije, temveč je Rusija napadla Ukrajino. Pa pustimo ob strani, da so dejstva in okoliščine, v katerih naj bi bile te obljube podane, bistveno kompleksnejše od tistih, ki se izražajo v argumentih nedeljskih strokovnjakov za geostrateške in varnostne zadeve. V oči bode predvsem to, da argument, ki ga pogosto ponujajo zagrizeni antiimperialisti, počiva na zelo imperialistični viziji sveta, v katerem imajo velesile izključno pravico, da svoje interese uveljavljajo z medsebojnim mešetarjenjem v imenu in na račun interesov manjših držav. V tej viziji sveta Ukrajina nima pravice sama odločati o tem, ali želi postati članica Nata in EU, niti pravice do demokratične prihodnosti. V Putinovi skrajni varianti pa tudi nima pravice do obstoja. Če kdo dvomi o tem, naj si prebere njegov govor, s katerim je utemeljeval “specialno vojaško operacijo”.

Predvsem je populistična desnica tista, ki bi morala pomesti pred svojim pragom. Težava niso samo posamezniki in marginalci, temveč njihova prva liga. Res je sicer, da danes večina strumno in odločno obsoja Putinovo agresijo — kar je tudi edino prav. Vendar to ne spremeni dejstva, da so mnogi med njimi še do včeraj trobentali precej drugače. Od Trumpa, ki je Putina tik pred napadom razglašal za genija in ki danes prodaja genialno idejo, naj ZDA bombardirajo Rusijo z letali, pobarvanimi kot kitajska letala, pa do Bolsonara, Le Penove — ki je bila, tako kot še nekaj “mainstream politikov” kot Fillon in Schröder, kupljena z rublji — in Salvinija, ki je z majico s Putinom še pred kratkim paradiral po Rdečem trgu, pred dnevi pa mu je podobno majico, med “človekoljubnim” obiskom poljsko-ukrajinske meje, v presenečeni fris zaničevalno porinil tamkajšnji župan.

Spreobrnjeni pajdaš

Salvinijevo — in ne samo njegovo — panično distanciranje od Putina ter čez noč odkrito sočutje in solidarnost do beguncev niso samo kratkega veka, ampak so tudi dvolični. Brez dvoma si vsaka gesta, ki je dejansko v pomoč ljudem, ki bežijo iz Ukrajine, zasluži vso podporo. To pa ne velja za ljudi, ki si skušajo na plečih ljudi v stiski kovati politične dobičke. Še posebej, ker sta njihova solidarnost in človečnost zelo selektivni.

Presenetljivo je to prejšnjo sredo na francoskem radiu najbolj prepričljivo ubesedil župan mesta Béziers Robert Ménard, sicer dolgoletni pajdaš francoske skrajne desnice:

“To ni moralno. Ne moremo imeti različnih kategorij žrtev. Ni krščanskih Evropejcev, ki jim moramo pomagati, in ljudi z Bližnjega vzhoda, muslimanov, ki nam jih ni treba sprejeti. Obstajajo dvojna merila. Danes v Béziers sprejemamo vse ljudi, ki pri nas iščejo zatočišče, pred tremi, štirimi leti tega nismo počeli in to ni bilo prav. Bombe niso nič drugačne, če padajo na moje prijatelje v Kijevu ali če padajo na moje prijatelje v Alepu.”

Tip se je dejansko opravičil. Namesto da bi reagiral z vkopavanjem v rasizem kot mnogi njegovi siceršnji somišljeniki, jim je nastavil ogledalo.
​{embed_info_box}195097{/embed_info_box}

Dvoličnost

Dvoličnost nekaterih novokomponiranih kritikov Putina, kot so Salvini, Trump in njima podobni, pa se ne kaže samo v odnosu do beguncev, ampak tudi v tem, da svoje politične kariere gradijo na idejah, zelo podobnih tistim, s katerimi si Putin že več kot dvajset let vse bolj brezobzirno podreja Rusijo, zdaj pa bi to počel še pri sosedih. Z zakonskim in “izvensodnim” preganjanjem političnih nasprotnikov, neodvisnih novinarjev in medijev, z zatiranjem političnih svoboščin in s krepitvijo “vertikalne moči” kot alternative “šibki in pokvarjeni” liberalni demokraciji, ki jo Putin že od samega začetka svoje politične poti prezira in zavrača.

Skrajno desnico in iliberalne populiste po celem svetu je fascinirala (in pogosto finančno podpirala) Putinova odločnost v kulturnem boju proti vsem oblikam družbenega liberalizma, od feminizma, strpnosti, drugačnosti in podobnih “izprijenih zahodnjaških izmišljotin”, homofobija, ki jo je vgradil v same temelje svoje obsesije z vzpostavitvijo neosovjetskega evroazijskega imperija, pa njegov nacionalizem in vizija Rusije kot zadnje trdnjave duhovne in nravstvene čistosti v večnem boju proti grožnji, ki jo predstavlja “dekadentni, pederastični in zadrogirani” Zahod.

Posledica česa?

Česar ti novokomponirani kritiki v entuziazmu svojega na hitro odkritega antiputinizma ne opazijo — ali nočejo opaziti —, je dejstvo, da so ruski tanki na ukrajinskem ozemlju in ruske bombe, ki ubijajo ukrajinske civiliste, v veliki meri ekstremna, a logična posledica tistega, kar so pri Putinu tako zelo občudovali. Kot je v pridigi v podporo Putinovi “specialni vojaški operaciji” povedal vseruski patriarh Kiril, se Rusija v Ukrajini zgolj brani pred “zahodnim genocidom nad državami, ki nočejo organizirati parad ponosa”.

Morala zgodbe? Ne moreš kredibilno kritizirati Putina v Ukrajini, če te putinizem inspirira pri lastnem početju doma. In obratno. Nekatere ljudi je res lahko prekleto sram. Ampak vse še ni izgubljeno. Vzemimo si za zgled župana Béziersa. Zdaj bi bil čas, da se ne glede na svoje siceršnje razlike vzamemo v roke in naredimo vse, da ustavimo vojne in pomagamo ljudem. Vsem ljudem. O tem bi res lahko bili enotni. Za kreganje nam ostaja veliko drugih zelo pomembnih vprašanj. Vsaj dokler smo in ostajamo demokracija. Tista liberalna, ki temelji na svobodnem odločanju o svoji prihodnosti in nas ne deli na ljudi in manj ljudi.
​{opomba}195092{/opomba}