Jaz ful ne maram potovat. Sem tipičen egoističen zabaven strelec. Pa tud s tipom ne bi nikol živela. Ampak potovanja mi pa ne grejo več čez. Čeprav je mati delala v turizmu celo življenje in bla več po luftu k na tleh. Brat isto. Deset let sveta, skoz avioni, gore dole … Men bi se zmešal.
Jaz bi mogoče že šla kam, sam če bi me v sekundi tja transportiral. Tista zmešnjava vmes mi pa ne sede. Enkrat sem mela jajca za uf pizdarij. Men se zdi, da sem bla enkrat celo v črni kroniki, zdej me je pa strah it na letališče. Bi rabla sprevod, pa še psa vodnika zraven. Kokr da sem slepa. Nč se ne bi znajdla in bi zamudila vse. Preveč zmedena, preveč paranoična, preveč histerična.

Creepyatrija in Kolumniatrija na Švedskem

Če smo že pri zamujanju, sem se spomnila na eno luštno komedijo. Enkrat je ena bralka svoji frendici predlagala mojo knjigo. In gresta ta frendica in njena mama na Švedsko. Ena stara 50, druga 70. Prej pičita v knjižnico in vsaka svojo knjigo vzameta. Ena mojo ta prvo, ta druga pa drugo.
In žurata tam po Švedski al kaj jaz vem kaj sta zganjali, in pride ura cajt za domov. Na letališču vzameta v roke Creepyatrijo in Kolumniatrijo. Vsaka svojo. Sta pa tok notr padli, da sta zamudili avion. In popizdila ta frendica čist. Hotla vse v PM, pol je pa rekla: »Ma, bom po Terezino, pa vse fuck off.« In sta si naredili tri dodatne top dneve in ble čist vesele.
Pol mi je pisala ta bralka, če lahk kupi knjigo za frendico. Sem napisala v posvetilu: »Da ne boš več zamujala avionov.« Pol sem dobila še sliko, kako je reagirala, ko je dobila knjigo, čist šokirana bla neki.

Med kenguruje

To so kul feelingi. Ne pa potovanja. Sama zmeda in kaos. V center grem enkrat na pol leta, ker mi je že to travma, kamoli da bi se kotalila v Avstralijo. Pa sej bi crknila od muk na avionu. Enkrat me je že fotr skor vrgu iz avta, ker sem tok nabijala, da se bova ubila. Pa šla sva sam do Primorske. Jaz nikol vozila, on šofer ce lajf, nikol zaletel, pa sem mu srala na ful. Aja, da ne bova v prepad padla, k sva šla tam čez Črni Vrh nad Idrijo, Napoleonova cesta al neki. Je čist znoru, nej neham težit pa si najdem pomoč.

Barcelona, adijo!

Enim so pa potovanja ful okej. Ne morejo, da ne bi spizdili dvakrat na leto na drugo celino. Eni majo take jobe. Potovanja skoz levo desno. Ponorim. Moja mati je bla ne sam zarad joba skoz po avionih, pol je šla še privat mal v Brazilijo vsak let. Ma da se ti da. Že do okoliškega pingponga je pizdarija uletet.
In pol midva s frendom — ne s tipom, sej, logika strelčevska — naumiva, da greva do mojga brata v Barcelono. Sam jaz da ne grem na avion. Jebeš korono, ubil me bo pritisk na avionu. In okej, bova šla z avtom al pa z vlakom. Z avtom me je takoj zamoril (bova padla v prepad), karte za vlak pa drage k kurba, pa še sto let se voziš.
Hvala kurcu je padla karantena, tko da na konc s frendom nisva mogla niti na drink, ker pač ne ista občina. Tko da Barcelona, adijo. Plaža pa sto metrov pred bajto pa vse džabe. Ipak sem sestra. Ajd, umetnica. Pa tud ve, da sem broke. In pazi to, gandža legalizirana. Kao. Maš coffee shope v glavnem. Se včlaniš in pol prideš na drink in rentaš njihovo gandžo. In jo lahk kupiš in to je to. Ob hladni cervezi. Mi nazadnjaki pa še vedno v eni vukojebini, kar se tega tiče.
Ampak tud to me ne prepriča, da bi šla do tja. Ko je živel brat v Parizu, se me tud ni dal prepričat nikakor. Pa da so podgane, vse sem takoj skombinirala. Ko je prijavil, da si bom pire za 10 evrov sama keširala, me je pa itak vse minilo.

Ruski naglas

Žal mi je mogoče mal, da nisem šla do njega v Kijev, ko je živel tam. Kijev mora bit en odfuk. Ampak vsakič, ko pomislim na potovanja, me mine vse. Tud un občutek, da ne morem takoj domov, če mi zapaše, me duši.