Saj nič ne rečem. Že res, da je tudi Vajgl outsider. Toda njegova kandidatura ni v istem razredu smešnega kot (napovedane) kandidature dosedanjih osmih outsiderjev. Mnogi med njimi — ne nujno vseh osem — bodo na predsedniških volitvah dosegli še slabši rezultat kot on. Res pa je, da ti vsaj ne napovedujejo uvrstitve v drugi krog.
Ste se kdaj vprašali, kaj pravzaprav pripravi človeka, ki nima niti najmanjših šans, da bi bil izvoljen, da se vendarle spusti v kandidaturo?
Mešanica
Če rečem, da so pretenciozni pretendenti brez občutka za realnost, potem to temelji na predpostavki, da se ne zavedajo svojega dometa. Da se precenjujejo.
Kot na tekmah je tudi na volitvah zmagovalec samo eden. Še posebej na predsedniških. Toda na večjih tekmovanjih obstajajo kvalifikacije. Da ne bi bilo prevelikih razlik med udeleženci. Da ne bi sodeloval vsak iks-ipsilon in se prepričeval, da je to pomembno. Tudi če ne zmaga.
A to ni vedno res. To je res samo v primeru, če kandidat verjame, da bo zmagal ali vsaj skoraj zmagal. Se častno boril. Da njihova kandidatura ni brez veze. Da nekaj pomeni. Da bo imela nek družbeni smisel ali da bo vsaj vplivala na izid volitev.
Zelo možno je, da si tudi drugi outsiderji — ne samo Vajgl — domišljajo, da njihova kandidatura ni brez veze in da ima nek smisel. Zanje osebno in za državo.
Zelo možno pa je tudi, da se motijo.
Gre za mešanico pretencioznosti, pomanjkanja občutka za realnost, domišljavosti, namišljene požrtvovalnosti, domoljubja, ambicioznosti in častihlepnosti. Outsiderji vse to seveda prodajajo kot altruizem.
Toda v tej njihovi državotvorni pozi je tudi precej oportunizma. Da ne rečem egomanije in narcisizma. Z malo iznajdljivosti jim bo morda kdaj pozneje koristilo — ali celo prijalo že zdaj —, če bodo kak mesec ali dva bolj ali manj medijsko izpostavljeni in imeli priložnost nekaj po svoji pameti pomembnega povedati.
Nikoli v nedeljo outsiderja
No, prav. Saj vam ni treba voliti outsiderja. Čar volitev je v tem, da wannabe nazadnje ne doseže niti tistih magičnih 0,88%. Ampak vseeno, to ni nobena rešitev. Na predsedniških volitvah ni rešitev, da ne volimo outsiderjev. Ker če je ne več ne manj kot osem ali devet kandidatov — pozor: od trinajstih! — brezveznikov brez upa zmage ali družbenega smisla, potem je to problem.
Marginalni kandidati se ne zavedajo svojega dometa. Verjamejo pa, da lahko zmagajo ali skoraj zmagajo. Se častno borijo. Da njihova kandidatura ni brez veze. Da nekaj pomeni. Da bo imela nek družbeni smisel ali da bo vsaj vplivala na izid volitev. Ampak na žalost se motijo.
Kaj nam pomaga, če jih na volišču (ali v medijih) ignoriramo? Oni so v vsakem primeru tu in hočejo biti predsednik ali predsednica. Oni so smrtno resno misleči zajebanti, ki se zavijajo v zastavo in si postiljajo z ustavo, da bi si pridobili nekaj družbene naklonjenosti in ugleda. In to ne kot predsednik — za kar jim je tako kot nam volilcem jasno, da to ne bodo nikoli postali —, ampak kot kandidat. Ugled za na lager. Ali vsaj pozornost. Konzervirana za kdaj pozneje. Ker čez sedem let vse pride prav.
Predtekmovanje
Pretenciozni pretendenti devalvirajo smisel volitev. Smisel volitev namreč ni v tem, da je pomembno sodelovati, tudi če si brezveznik. Ker tudi sam predsednik — tisti, ki je nazadnje res izvoljen — ni brezveznik, da bi se takmičil z brezvezniki. Zato ti prepotentneži devalvirajo tudi sámo institucijo predsednika.
Kot pri vsakem tekmovanju je tudi na predsedniških volitvah zmagovalec samo eden. Še posebej na predsedniških volitvah. Toda na večjih tekmovanjih obstajajo kvalifikacije. Da ne bi bilo prevelikih razlik med udeleženci. Da ne bi sodeloval vsak iks-ipsilon in se prepričeval, da je to pomembno. Tudi če ne zmaga.