Kulumne
#Srebrenica #kampanja #soočenja
Predvolilni plakati na pokopaliških zidovih. Res smo šli v pizdo mater.
Logo 09.04.2022 / 06.05

Srebrenice in premierove izjave se spominjam zato, ker se ta sprevrženi politikantski ples po grobovih še vedno nadaljuje.

Aida Šehović: Što te nema? "Nomadski spomenik" iz 8373 polnih, a nepopitih skodelic kave — za vsako žrtev masakra v Srebrenici po eno. Instalacija je vsako leto 11. julija, na obletnico genocida, postavljena nekje drugje po svetu.

Kako si napisal? “Niso vsi isti, nekateri so neprimerno bolj isti kot drugi.” Parafraze klasik, ki sva jih požirala kot gimnazijca, me ponavadi živcirajo, ampak ta ti je uspela, to moram priznati. Istost v vseh niansah, stopnjah in antagonizmih — pa naj še kdo reče, da politika ni navdihujoča.

Občutek istosti

Ja, včasih morda res je, ponavadi pa vendarle ni. Ko sem spremljal nekatera predvolilna soočenja, me je občutek istosti in nespremenljivosti nekajkrat oklofutal na najbolj banalen način. Déjà vu, ki si ne zasluži nobel francoskega izraza. Najbolj brezvezen možen dežavi.

Konkreten primer: argumentacija po principu “to si ti, kaj sem pa jaz?” Argumentacija, ki to ni, a očitno deluje, ostaja eno najbolj priljubljenih orožij naše politikantske elite. “Gospod minister, takrat in takrat ste zapisali to in to. Se vam zdi to primerno?” — “No, preberite raje, kaj pravijo oni, zadeve so vendar popolnoma jasne!”

Kaj je jasno? A lahko prosim odgovorite na vprašanje?

Retorični prijem

Ta retorični prijem — in besedo “retorični” tu uporabljam z znatno mero slabe vesti — je tako prozoren, da bi ga preprosto morali omejiti oz. prepovedati. Kot prepovedani položaj pri nogometu. Še lažje bi bilo. Pri ofsajdu se vedno nekaj preklamo, tu pa je prekršek tako očiten, da ga vidi vsak otrok. Jasno, prepoznajo ga že v vrtcu. V soočenjih bi morali uvesti sodnika ali sodnico, ki ob prvem prekršku pokaže rumeni karton, ob drugem pa rdečega. Izključitev iz oddaje in prepoved sodelovanja na naslednji tekmi. Še bolj preprosto kot pasulj.

Vem, blodim. Ideja je preveč smiselna, da bi bilo o njej vredno fantazirati. In morda priljubljenost te infantilne govorice, ki se je v zadnjih dveh letih še razširila, pove več o nas kot o njih. Te manevre očitno kupujemo in nagrajujemo s svojimi glasovi. Pootročena govorica se jim izplača, zato pri njej vztrajajo, vsakič znova.

Dežavi. Beseda bi bila težko bolj primerna.

Isto ima tudi nianse

Ampak ja, isto ima tudi nianse. Nekateri prijemi so bolj isti kot drugi.

Se spomniš petindvajsete obletnice Srebrenice? Slovenski premier je takrat zapisal, da tega pokola ne bi bilo, “če bi na ozemlju bivše Jugoslavije po njenem razpadu počistili s komunistično ideologijo”.
​{embed_info_box}198244{/embed_info_box}

V trenutku, ko bi moral pokazati pieteto in spoštljiv molk, si je privoščil nekakšno historiografsko refleksijo, ki je s strokovnega vidika vsaj sporna, kot simbolna gesta — ker v bližini smrti in tragedije ima vsaka izjava simbolno težo — pa do kraja perverzna.

Zadnjič si potegnil črto pri Lutri. Prav je tako. Ravnanje okoljskega ministra pove vse. Ampak zame je bila črta jasno zarisana že dve leti prej.

Črta je pač črta

Zakaj obujam spomine na to izjavo? Najprej zato, ker je ne smemo pozabiti. Ker je črta pač črta. V drugi vrsti pa zato, ker se ta sprevrženi politikantski ples po grobovih nadaljuje. Scenografijo zdaj ponuja ukrajinsko mesto Buča, dramaturški pristop pa je identičen. Na eni strani pretresljive podobe trupel, na drugi slike nasmejanih političnih nasprotnikov.

Umazanija in nizki udarci so v naravi vsake predvolilne kampanje. Ampak nekatere stvari bi morale biti in ostati svete,r nedotakljive. Črta je črta. Kdor jo prestopi, si zasluži samo prezir. Ne samo rdečega kartona, temveč izključitev iz vseh tekmovanj.

Dimenzije anekdote

V ljubljanski galeriji Vžigalica in kmalu tudi v Vodnikovi domačiji je oz. bo na ogled razstava Zgodilo se je čisto blizu nas, posvečena trideseti obletnici prihoda pregnancev iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo. Ob njej sem naletel na zapis igralca Davorja Janjića. Zadeva je neizmerno zabavna, zato jo bom navedel kar v celoti.

“Prvič, ko sem prišel v Ljubljano, se je avtobus ustavil na semaforju pri kopališču, kjer sem videl napis Kopališče Ljubljana. Seveda nisem znal slovensko in sem mislil, da je tam britof. Tam so bile tudi reklame in sem si rekel: ‘Slovenci so šli res v pizdu mater, reklame dajejo na pokopališče.’”

Strašljivo je, da je ta simpatična anekdota trideset let pozneje dobila še eno resno dimenzijo. Ne, Slovenci na britofe ne obešamo reklam. Ampak res smo šli v pizdo mater: na zidove pokopališč lepimo predvolilne plakate.

Drži se, prijatelj. Se vidiva na predvečer volilnega molka.

Boštjan

NAROČI SE
#Srebrenica #kampanja #soočenja
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke