Predsednik ali predsednica države ni kar neka politična funkcija. Gre za prvega človeka v državi, ki mu največjo legitimiteto daje dejstvo, da ga izvolimo državljani in državljanke na volitvah. Pri tem ne obkrožimo številke stranke, ki kandidata pošilja v tekmo, temveč kandidata neposredno. Njega ali njo osebno. Pri predsedniku ali predsednici republike je stranka šele na drugem mestu — ali pa je sploh ni. Za predsedniško funkcijo lahko namreč kandidira vsakdo, ki je slovenski državljan in mu svoj podpis na Upravni enoti zaupa vsaj pet tisoč volivcev.

Tri mesece in pol

Strankarsko ozadje je seveda koristno. Če že ne poznamo posameznega kandidata, smo za stranko verjetno vsaj slišali. Morda jo celo znamo postaviti v politični okvir levice, sredine in desnice — skrajno sem ali tja. Strankarski okvir pomaga opredeliti nazorsko pozicijo človeka in njegove ključne vrednote.

Časovni okvir te raziskave, ki sodi v kategorijo “koga prepoznate”, je bil postavljen v tretji teden uradne in zakonsko določene predsedniške kampanje. To pomeni tri mesece in pol po najavi prve, nestrankarske kandidatke za predsednico, ki so se ji pozneje postopoma pridružili še drugi. Zadnji tekmec je vstopil v bitko pred mesecem dni. 

Vsi kandidati so se vsak po svoje — v okviru razpoložljivih kadrovskih in finančnih možnosti — trudili, da bi jih ljudje v tem času čim bolj prepoznali, jih sprejeli kot verodostojne kandidate, jim morebiti postali všečni, blizu po že omenjenih vrednotah, razmišljanju, bili dovolj simpatični, da bi si zaslužili tako zaželeni volivčev krogec okrog njihove številke na glasovnici.

Zemlja ni ploščata

Pri tem so kandidati in kandidatke prekrižarili Slovenijo. Vse tja do krajev, kjer začneš razumeti, zakaj so ljudje včasih mislili, da je zemlja ploščata. Ker se zdi, da si se pripeljal do konca sveta in da tam za zadnjim hribom res ni ničesar več.

Družili so z neznanimi ljudmi od Pirana do Goričkega — ali obratno, kot pravi Kreslin. Od Slovenske vasi do Rateč, od Mežice do Fare. In povsod vmes. Aktivirali so prej mirujoče ali na novo odprli profile na socialnih omrežjih. Pa ne samo na najbolj prepoznavnem Facebooku, temveč tudi na Instagramu, Twitterju, TikToku in kaj vem kje še vse. In to vse samo zato, da bi lahko čim hitreje, čim bolj finančno optimalno, čim bolj sporočilno in čim bolj čisto nagovarjali državljane in državljanke.

Tega ne maramo

Izraz “čim bolj čisto” se mi sicer ni povsem posrečil, gotovo pa ga razumete. Hotela sem povedati, da so sporočila brez smetenja kogarkoli drugega.

Sporočila, ki jih posredujemo sami na družbenih omrežjih, so upravljalsko gledano povsem v naših rokah. Vsaj dokler jih ne objavimo. Sami lahko napišemo tekst, določimo dolžino teksta (če ni omejitev), izberemo pripadajočo fotografijo ali video ali grafiko, določimo uro objave, ko bo visenje na družabnih omrežjih v naši ciljni skupini največje … — in pritisnemo “objavi”.

V tem trenutku izgubimo upravljalsko moč. Ampak saj to je bil naš namen, kajne? Sporočilo smo hoteli deliti. Hoteli smo, da kroži. Da je deležno podpore, lajkov in ogledov.

A ko je sporočilo enkrat objavljeno, je deležno tudi posmeha, zgražanja, verbalnega teroriziranja … — skratka, najrazličnejših odzivov, kot smo si ljudje pač različni. In tega seveda ne maramo.

Naporna reč

Ta predsedniški road show po Sloveniji je naporna reč. Vzame zelo veliko časa. Vožnje v avtu se človek tretji dan že naveliča. Pravi počitek ni mogoč. Življenje na cesti je prav pasje.

A vse to je nujno potrebno, da volilci in volilke kandidate najprej prepoznajo, jih potem nekoliko spoznajo, nazadnje pa se vanje po možnosti še “zaljubijo”. Saj veste. Parafrazirala sem staro marketinško frazo: “Brande kupujemo, ker se vanje zaljubimo”.

No, potem pa se zgodi, da te sredi Ljubljane kot predsedniškega kandidata prepoznata na sliki recimo … — dva mimoidoča. Od kakih šestih. Čeprav si v prepoznavnost in v odnose z ljudmi vložil čas, denar in kilometre, se odrekel udobju domačega stranišča …

V okviru “raziskave” so sicer neverodostojni ciljni skupini pokazali nekaj parov fotografij. Na eni je bil predsedniški kandidat ali kandidatka, na drugi pa znan slovenski estradnik ali estradnica. Recimo spletna vplivnica Lepa Afna, raper Challe Salle, pevec skupine Joker Out Bojan Cvjetićanin, sanjski moški Gregor Čeglaj — … in podobni tiči in tičke.

Brez imena in priimka

Rezultat je bil za politike zaskrbljujoč. Po toliko prevoženih kilometrih, po tolikšnem ogljičnem odtisu, po toliko vloženih urah sta samo dva od tistih šestih, ki so jih ustavili na ulici, znala povedati, da je na sliki “nek politik”, da je v “neki stranki” — in celo to, da “kandidira za predsednika”.
O imenu in priimku pa nič. Za razliko od druge fotografije, na kateri so domačega estradnika prepoznali skoraj nezmotljivo in takoj.

Hvala bogu takšna raziskava ni smerokaz za volitve. Je pa zabavna. Estradnika za predsednika očitno (še) ne rabimo. Potrebujemo pa dobro predsednico ali predsednika, ki razume, kaj so državni in državljanski interesi, in ve, kako jih uresničevati. 

A tudi to že dolgo ni več dovolj. 

Disclaimer: Avtorica je vodja volilnega štaba in odnosov z javnostmi predsedniške kandidatke Nataše Pirc Musar.