Mnogi so prepričani, da je ukvarjanje z majhnimi, navidez nepomembnimi, življenjsko neurgentnimi problemi samo potuha tistim, ki se iz enega ali drugega razloga upirajo spremembam. Kruta pomota! Velike probleme je težje rešiti kot manjše, pa veliko več znanja in sodelovanja zahtevajo in tudi veliko dlje traja. Zakaj ne bi torej začeli pri manjših? Pa še bolj zanimivo je.
Tako je nekatere zmotila prisotnost vojakov — namreč Garde SV — na proslavi ob 100-letnici Univerze v Ljubljani. Argument oponentov je, da je univerza eminentno civilna institucija, na katero uniformiranci ne pašejo oz. na z njo povezanih prireditvah niti nimajo kaj iskati. Ker da je vojska drug svet, ki asocira na grobo silo in je popolnoma drugačna, nasprotna vrednota od znanja in intelekta, kar ljudem daje in kar simbolizira univerza.

Zasluge. Izredne zasluge.

No, to sicer je neka logika. Je pa vendarle res, da so bili tam čisto mirni in miroljubni, vljudni, dostojno oblečeni pripadniki oboroženih sil, ki nikogar niso prišli strašit z orožjem in čeladami in bojnimi pozami, ampak so se obnašali lepo po protokolu. Zakaj pa torej ne?
Ko je Večer na Univerzi v Ljubljani poizvedoval o razlogih za udeležbo gardistov SV na univerzitetni slavnostni akademiji, so jih po odgovore napotili na Urad predsednika, tam pa so jih spet preusmerili na Službo za protokol. Pojasnilo je bilo naslednje: prisotnost Garde SV je stalna protokolarna praksa — in to »neglede na lokacijo« —, kadar predsednik republike posamezniku ali instituciji podeljuje red za izredne zasluge ali zlati red za zasluge.

Začetnice in začetniki 

Naj se najprej pozabavam s še nekaj sorodnimi majhnimi problemi.
Tipično majhna, a ne nepomembna težavica je za začetek uporaba velikih in/ali malih začetnic. Slovenska slovnična pravila so izrazito nenaklonjena državotvornosti in protokolu. Slovenci sami imajo nek prastrah — napol slovničnega oz. jezikovnega, napol pa državljanskega — pred velikimi začetnicami. Naša slovnica sicer veleva, da imena institucij oz. organizacij pišemo z veliko začetnico, vendar se niti profesionalni uporabniki teh pravil ne držijo dosledno ali si jih celo razlagajo vsak po svoje.
Po mojem bi bilo treba institucijo predsednika republike vedno pisati z veliko začetnico. Vsaj naše republike, če že ne drugih. Ker malo smo pa ja lahko ošabni, ne? In to obe besedi: Predsednik in Republike. S tem bi tako državi kot človeku na njenem simboličnem čelu izkazali dolžno spoštovanje. Tudi če vam aktualni Predsednik morda ni všeč. Počakajte malo, saj bo čez tri leta nekdo drug namesto njega.
In če smo že pri tem, tudi ko pišemo o vladi, bi morali uporabljati veliko začetnico. Vlada Republike Slovenije je Vlada Republike Slovenije — pa če je premier in v vladni koaliciji ne vem kdo, ki ga slučajno niste in ne bi volili.

Kapice in ketne

Gardisti tudi po mojem niso najbolj pasali na univerzitetno slavnostno akademijo, vendar še predobro razumem, zakaj so bili tam. Prvič že zaradi Pahorja, ki nastopa v funkciji združevalnega faktorja. Prav, če ni hujšega. Vojska je po defaultu nekaj, kar med Slovenci še posebej asocira na atribute, ki jih od države pričakujemo ali ji jih pripisujemo. To so simbolične zadeve kot suverenost, samobitnost, strahospoštovanje, pa seveda tudi moč, ponos, občutek varnosti.
Tega pa vsi državljani ne čutijo enako, niti ne vidijo vsi simbolike oboroženih sil kot nekaj kompatibilnega ali komplementarnega s simboliko univerze.
Po drugi strani pa je legitimna tudi interpretacija, da z udeležbo vojakov na univerzitetni prireditvi ni nič narobe. Bolje za njih in za nas, da se v zakmašnih uniformah postrojavajo na gala prireditvah, kot pa da se nekje borijo. Upoštevajte tudi, da se s tem mehkimi storitvami ukvarjajo v bistvu v svojem prostem času, ko nimajo urgentnejših nalog, in to temu primerna zaledna enota, ki pač ni za na bojišče.
Problem seveda ni niti na Univerzi niti v Vojski niti pri Predsedniku. Problem je protokol. Protokola ne ustvariš čez noč. Pa tudi navadiš se ga ne tako hitro. Ne v osemindvajsetih letih. Niti v stotih, če smo že pri/na Univerzi. Samo poglejte tiste smešne kapice in ketne, ki jih nosijo rektorji! Ali tudi župani! Kot pustne šeme zgledajo! Morda se nam bo to zdelo normalno čez petsto let.
To pa je tudi dovolj dolga doba, da bo slovensko govoreče do takrat minil strah pred velikimi začetnicami.