Kolumne
Prediktivna moč psihoanalize in evtanazijski horuk Igorja Pribca
Ošlajevo stališče o evtanaziji mi je sicer bližje, čeprav nisem radikalno proti — je pa seveda treba biti zelo previden.
Prejšnji teden sem na Twitterju zasledil to spodletelo objavo:
»Evtanazija je bistveno cenejša od stroškov večine bolnikov v bolnišnicah ob koncu njihovega življenja.«
To je napisal dr. Igor Pribac, izredni profesor socialne filozofije in filozofije zgodovine na Oddelku za filozofijo na Filozofski fakulteti.
Mimogrede naj dodam, da je to edini predavatelj, ki mu je kdaj uspelo, da me je z monotonim predavanjem uspaval. Na enem od njegovih sobotnih dopoldanskih predavanj za podiplomce (sociologija kulture) sem dejansko zakinkal. Res pa je, da sem imel dan prej burno žurko. Bilo je pred več kot 20 leti in je dejansko šlo za popolnoma nezanimivo filozofsko predavanje, vsaj tako je izpadlo. Pribca sem od takrat imel kot za nekakšnega anesteziologa, ki s svojo nezanimivostjo spontano uspava.
Vendar sem se ob njegovih pogostih zdrsih na Twitterju
Ludwig Andreas von Feuerbach (1804–1872).