Komaj čakam, da se nocoj začne 64. Jazz festival Ljubljana. Tako kot vsako leto. Tu in tam sem kakšno leto Festival izpustil, ampak še vedno se ga veselim kot otrok. No, še huje: veselim se ga kot pubertetnik. Kot da ne bi bil na tej prireditvi že vsaj štiridesetkrat. Prvič pred 44 leti. Pri sedemnajstih letih. Saj ravno zato.

Ko zadnja leta opazujem publiko na Jazzu, imam občutek, da bi mi prireditelj za naslednja leta lahko podelil častno, permanentno, seniorsko vstopnico. Na koncertih namreč videvam tudi ljudi, ki so očitno (ali domnevno) starejši od mene, redko ali nikoli pa tistih, ki se jih spomnim z mojih prvih udeležb na takrat še Mednarodnem jazz festivalu. Malo nas je staroselcev. Morda pa se jih — ironično — niti ne spomnim.

Jazzovska kapica

Za moj prvi stik z jazzom je zaslužna Urška Čop. Nekega dne leta 1976 ali 1977 je na naši OŠ Franca Rozmana Staneta na Kersnikovi — pa tudi na drugih šolah, če se prav spomnim — predavala o jazzu. V glasbeno učilnico je privlekla provizorično feršterkerijo in nekaj znamenitih plat. (Tako je sama rekla in jaz sem ji verjel). Razen A Love Supreme od Johna Coltranea se ne spomnim, kaj vse nam je vrtela in na to temo govorila — in koliko nas osmošolcev je to sploh zanimalo —, ampak bil sem pečen. Verjetno nisem nič štekal, ampak bilo je zelo kul. (Takrat še nismo tako govorili.)

Naslednja vzgojno-izobraževalna stopnja — ko sem bil že gimnazijec, na Prvi — pa je bil Brane Rončel s svojimi jazz večeri v amfiteatru Druge gimnazije. To je bil mladenič kakih dvajsetih let plus, ki se je s sklumpanim biciklom, s čopom in jazzovsko kapico (ker Great Black Music) na glavi, vozil sem in tja po centru Maribora in lepil na vogale plakate nenavadno pokončnega formata. Za svoje jazz večere, ki jih je tudi lastnoročno narisal oz. napisal s tušem in trsko in črnim flomastrom.

Moja mama se je potrudila in tudi meni nakvačkala jazzovsko kapico. Res pa sem jo nosil samo pozimi. Njej se je to zdelo smešno, ampak da le nisem hodil razoglav.

Naše malo mestece

Potem so bili tudi koncerti. Konec sedemdesetih je v našem mestecu nastopalo vse živo. Leroy Jenkins Trio. Anthony Braxton & Richard Teitelbaum. Vsi v Kinu Union. Pa trio Air s Henryjem Threadgillom in Roscoe Mitchell solo v Kinu Partizan. Pa Dave Holland solo (z Majo Milenović in Rončelovimi diaprojekcijami) v gledališču.

In končno, leta 1979 Paul Bley solo in Dewey Redman v Križankah. Moj prvi — takrat je bil 19. — Mednarodni jazz festival. Visel sem pod odrom s svojo vzhodnonemško Praktico ali že japonsko Minolto in fotografiral. Vozniških izpitov še nismo imeli, tako da je moj oče mene, Petra Bratušo in današnjega Avgusta Demšarja peljal v Ljubljano (in nazaj) z avtom. Sam je šel tačas v Dramo gledat Mojstra in Margareto od Bulgakova.

Če jaz nekaj resno vzamem, resno vzamem za célo življenje. Precej ljudi poznam, ki jih je nehal jazz zanimati, in jim to skoraj osebno zamerim. Kako lahko nekoga neha jazz zanimati?

Manj ortodoksni

Letos se najbolj veselim nocojšnjega otvoritvenega večera z Benjaminom Clementineom. To je glasba zame. Seveda sem bil 5. septembra 2017 na njegovem prvem ljubljanskem koncertu v Kinu Šiška in se mi je zdel fantastičen. Upam — ali pravzaprav ne dvomim —, da bo tudi tokrat. Še tem bolj s peterico iz Slovenskega godalnega seksteta.

Alfe Mista nisem poznal, sem ga pa zdaj na hitro preposlušal. Zaupanje mi vliva že to, da je zraven pri neodvisni založbi Anti- — “real artists creating records on their own terms” —, kjer so zdaj tudi Tom Waits, Danny Elfman, Eddie Izzard, Daniel Lanois, Booker T. Jones in drugi.

Vsaj ta dva omenjena izvajalca nista nujno jazz. Clementine celo vse prej kot jazz. Pa kaj? Jazz festivali so že dolgo eklektična mešanica vsega. Celo ljubljanski. Z leti smo celo taki kot jaz postali precej manj ortodoksni.

Bumerski resentiment

Zato pa sem kot trmast fan iz 70. dolgo obžaloval, da v Ljubljani in v Sloveniji — in v sosednjih državah, odkoder so ljudje skoraj masovno prihajali k nam na koncerte — ni več toliko jazz publike, da bi s to glasbo vsaj tri ali štiri dni na leto napolnili Križanke. Nisem in nisem se mogel sprijazniti, da se je festival preselil v Cankarjev dom. To se mi je od začetka zdel tako rekoč sovražni prevzem.

In še danes se mi zdi kulturna in produkcijska sramota, da Rončelovega znanja, vez, poznanstev, spretnosti, ekskluzivizma nihče več noče, ne zna ali ne more — ker malo muzike za malo dnarja — izkoristiti. Redkokje se je menjava generacij poznala tako zelo kot pri jazzovski ponudbi. Vsako leto znova se moram prav psihološko pripraviti, da ne grem na Festival z bumerskim resentimentom. Ker ni dovolj ljudi. Ker ni Rončela zraven. In ker je glavno prizorišče Kidriču za ritjo pred Cankarjem za tristo ali petsto ljudi. Da bo letos vsaj en večer spet v Križankah — če se ne motim, prvič po letu 2014, ko je v okviru Festivala nastopal Gregory Porter —, se mi zdi pravi praznik.

Stara slava, novi jazz

Ampak ne. Poskušam se imeti fajn in se tudi res imam. Jazz festival vsako leto vzamem kot nekakšen glasbeni piknik. Neobvezno, a prijetno. Trudim se sprejeti glasbene afinitete in ceniti požrtvovalnost naslednjih generacij organizatorjev, ki so odjebali promocijske prijeme arogantnih dinozavrov kot Rončel in infantilne želje in užitke publike kot jaz in moja generacija, če je slučajno še kaj takih.

In dejansko slišim tudi marsikaj dobrega, zelo dobrega. Četudi kdaj pa kdaj naletim na glasbo, ki je kar nekaj, me nastopajoči na Jazz festivalu — tudi če niso znameniti in razvpiti — pogosto in v glavnem navdušijo. Še posebej se mi zdi posrečena ideja, da skrbijo za promocijo in uveljavitev mladih domačih glasbenikov, med katerimi očitno mrgoli zelo talentiranih in kreativnih. Upam, da bodo v Cankarjevem domu pri tem vztrajali. Brez obetavnih mladih glasbenikov danes bi bilo jazz publike v prihodnosti še manj. Ker to je osnova. Zato verjamem, da se bodo nekoč vrnili časi stare slave in nekdanjega pomena jazza. Stare slave in novega jazza.

Pa še na mnoga leta!