Današnje, da ne rečem novodobne ali celo novokomponirane strategije državljanskega upora proti oblasti se mi zdijo naivne, neučinkovite, pretenciozne … — in nepotrpežljive. Tako kot Rim ni bil zgrajen v enem dnevu, ga tudi zrušiti ni mogoče kar čez noč. Predvsem pa ga ni mogoče zrušiti s totalitarno motivatorsko patetiko, ki je samo civilnodružbena plat oblasti.
Kolumna Matjaža Grudna v Večeru in na Fokuspokusu, v kateri opisuje, kako je namesto uradnega besedila armijske prisege sam sebi v brado recitiral verze Lennonove skladbe Imagine, me ne bi smela presenetiti. Lahko bi si bil mislil, da nisem bil edini, ki je v JLA fejkal zakletvo, pardon: prisego.

»Svečano se obavezujem da ću braniti nezavisnost, ustavni poredak, nepovredivost i celokupnost Socijalističke federativne republike Jugoslavije i da ću čuvati i razvijati bratstvo i jedinstvo naših naroda i narodnosti. Uvek ću savesno i disciplinovano izvršavati obaveze i dužnosti branioca svoje samoupravne socijalističke domovine i biti spreman da se borim za njenu slobodu i čast, ne žaleći da u toj borbi dam i svoj život.«

Nerazumljive enozložnice

Jaz sam sicer nisem bil tako kreativen kot Gruden. Čeprav sem znal na pamet veliko glasbenih besedil, s katerimi bi lahko odlično izrazil svoje nemočno, a cinično nestrinjanje z doktrino in namišljenim smislom služenja vojaškega roka v JLA, mi tistega dne v kasarni na Dedinju to ni prišlo na misel.

Namišljeni fašizem

Teh spominov ne obujam zato, ker bi se mi ponotranjeno mladinsko disidentstvo zdelo ne vem kak zgled za današnjo mladino. Ta ima popolnoma drugačne izkušnje — ali pa jih sploh nima.
Prej to delam zato, ker se mi zdi, da so tudi mnogi, premnogi pripadniki moje generacije že pozabili na narodove blagre intelektualnih drž, ki vsebujejo cinizem, distanco, skepso, ironijo … — predvsem pa na dvoumnost upora do dvoumne oblasti.
Gruden opominja, da je bila JLA ideološko pervertirana — danes bi nekateri rekli »izrojena« — naslednica (oboroženega) upora, boja za svobodo, narodno-osvobodilnega boja, če hočete, ali kot sam pravi: antifašizma. Bila je »instrumentalizacija zgodovine, ki sta jo v svojem upravičevanju avtoritarnega enoumja uporabljali bivša jugoslovanska vojska in oblast«.

Besede brez vsebine

Fašizem je samo beseda brez vsebine. Tudi antifašizem je samo beseda brez vsebine. Tako Janez Janša kot Jaša Jenull, alegoriji oblasti oz. odpora (respectively), se mi s stališča ciničnega, distanciranega, skeptičnega in ironičnega državljana, ki je v življenju videl — čeprav ne tudi doživel na lastni koži — že kaj hujšega kot to sceno zdaj, zdita kot dve plati iste medalje.
Razlika med njima je samo v tem, da je prvi JJ na oblasti, drugi JJ pa ne. Prvi je organizator in poveljnik vojske hvaležnih in poslušnih, drugi pa sufler nerazumljivih enozložnic, s katerimi nehvaležni in neposlušni bojkotirajo prisego.
Toda če vemo, kaj delamo in hočemo — ali če tudi nič ne delamo ali ničesar nočemo, dokler ne vemo točno kaj —, ni niti približno bolj samoumevno ali celo državljansko biti med dezerterji kot pa v zapriseženi vojski.