Potovanje v tisočera mesta je pravljična povest, ki jo je Vitomil Zupan (1914–1987) napisal kmalu po izpustitvi iz zapora, kjer je prestajal dolgo, čeprav skrajšano kazen zaradi “nemorale, poskusa uboja, izdajanja državnih skrivnosti, sovražne propagande in izpodkopavanja družbene ureditve”. Posvetil jo je sinu Martelu, ki so ga domači ljubkovalno klicali Tek — ta je glavni junak zgodbe. Izid knjige je bil težek, ker so avtorju po prestani zaporni kazni prepovedali objavljanje, zato je prva izdaja leta 1956 izšla pod psevdonimom Langus.

Nagajivi mulček Tek ne uboga mamice in zgodi se nesreča. Zadnje besede, ki jih še sliši, so: “Da bi te vzel zlomek” — in glej ga zlomka, res ga vzame. Deček vstopi v pravljični fantazijski svet. Z njim je zvesti kuža Baga. Nasproti dobrega vedno stoji slabo, ki ga v knjigi ponazarja mož v modrem fraku, zlohotni skušnjavec, ki bi Teka rad speljal na človeške stranpoti, kot so kraja, laž in hinavščina, kar pa mu ne uspe. Pravljični svet in svet, od koder je prišel Tek, se ves čas mojstrsko prepletata. Pripoved je človeško topla, nabita s pozitivnimi čustvi, kot so ljubezen, prijateljstvo, zvestoba, odkritosrčnost. Knjiga je namenjena otrokom, nagovarja pa pravzaprav vsakega bralca, da oceni tudi svoj odnos do bližnjih. Zlomek je nenehno na preži.

Vitomil Zupan je bil pisatelj, pesnik, dramatik in esejist. V njegovem širokem in raznovrstnem romanesknem opusu tako izstopajo dela z avtobiografsko noto, zlasti Menuet za kitaro, Levitan, Igra s hudičevim repom in Komedija človeškega tkiva. Potovanje v tisočera mesta je ponatisnila Beletrina.

Vitomil Zupan: Potovanje v tisočera mesta | Zarota

Soba dedka Tisoča je bila polna govorjenja in kričanja. Dedki so stali in sedeli okrog mize, mahali so z rokami in govorili drug čez drugega. Tisoč si je zatisnil ušesa in zaklical z visokim glasom:

“Tristo mačkov! Tako ne bomo prišli nikamor. Eden naj govori, drugi jezik za zobe. Če ne bo z…” Hotel je reči “zlomek”, toda Tek ga je prehitel in mu položil dlan na usta, rekoč:

“Ne reci, da bo zlomek, če nočeš, da bo počilo in potem … saj veš …”

Vsi so ostrmeli. Še Baga je na tleh sede napel ušesa.

“Seveda! Da se tega nismo domislili!” so klicali. “Ni­koli več ne bomo rekli, da bo zlomek!” In so se smejali od srca. Mrni pa se vse skupaj ni zdelo vredno pripombe, posebno ker je Tisoč poskakoval tako veselo, da je morala pobegniti z njegove rame na naslanjač, kjer se je usedla in se ravnodušno začela umivati.

Nato je rekel dedek z dolgim nosom:

“Podrobno nam opiši, Tek, kakšna znamenja si videl na glavah dečkov in deklic v cirkusu!”

Tek je z dedkove mize vzel lep rumen svinčnik in skušal narisati lunino znamenje. Toda ker so mu vsi gle­dali pod prste, se mu risba ni posebno posrečila. Zato je narisal še letečega ptiča, pri čemer je pokazal večjo spretnost.

Dedki so majali z glavami.

Naenkrat se je dedek Tisoč nečesa domislil, planil je pokonci in zaklical: “Pozor! Tek, stopi sem na stol!” Tek je začuden ubogal, Tisoč je ukazal ugasniti luči. “Poglej naše glave! Bratci, sklonite glave!” V temi so na glavah dedkov zasijala lunina znamenja.

Vsi imate lunina znamenja na glavah,” je povedal Tek v mrtvi tišini.

“Kje?” “Kako?” “Pokaži s prstom!”

“Tukaj … in tukaj … in tukaj,” je tipal deček v temi.

Luči so se spet prižgale, dedki so prepadli strmeli drug v drugega.

“To je velikanska skrivnost,” je vzdihnil dedek Tisoč, “in takoj mora nekdo k Dvatisoču, da sporoči novico naprej.”

“Čakajte,” je premišljeno rekel Tek, “jaz sem se spomnil še ene čudne reči.”

Povedal je strmečim, kako je pomočil Zlomek prst v Lunin potok in namazal oba njegova znanca, Zvezdico in Mihca, po temenu.

“Jaz bom znorel,” je kričal rumeni dedek Dvesto.

“Meni pa gre kar na jok,” je priznal dedek z dolgim nosom.

“Tudi jaz mislim, da smo prevarani,” je naposled po­časi povedal Tisoč. “Ta otrok nam bo odprl oči.”

Tako resni so postali, da se je tudi Teku stisnilo srce. Rad bi jih razvedril in jim je povedal o svojem pogovoru z belolaso babico.

“Govoril si z babico Tisočo,” so mu povedali, “no, ko bi videl Dvatisočo in Tritisočo, ki je izsušena kakor vešča in samó lizike liže in se igra s punčkami iz cunj.”

“Tudi ona ima znamenje,” je glasno premišljal Tisoč, “gotovo ga ima.”

“In kaj je naredil Mihec, ko ga je Zlomek pomazilil?” je silil dedek z dolgim nosom.

Tek se je spomnil divjega Mihčevega krika in Zvezdičinega žalost­nega vzklika. Začel jim je pripovedovati o tem.

Poslušali so ga z odprtimi usti.

“Nekoč smo tudi mi vedeli, kar ve ta deček,” je rekel dedek z dolgim nosom.

“Nekoč smo bili tudi mi kakor on.”

“Nekoč smo tudi mi gledali sonce.”

“Tudi mi smo se kepali s snegom.”

“Tudi jaz sem imel mamico,” je zajokal rumeni dedek.

Mrna se je vzdignila in z velikimi očmi opazovala preplah. Baga pa je s povešenim repom tiho odšel v kot, kakor bi šel po prstih, in legel.

“In zdaj smo lutke brez življenja,” je pripomnil dedek z dolgim nosom.

“To je – zlomek,” je rekel Tisoč, preden mu je mogel Tek položiti dlan na usta. Deček se je vrgel na tla, ko je že počilo in komaj sta se z Bago skrila v zavese, so se odprla vrata in slišati je bilo Zlomkov doneči glas:

“Kakšen preplah je nastal med vami, zvezdoznanci? Ali ste odkrili novo zvezdo na nočnem nebu? Nov svet v čudovitem sijaju? Ali pa se je prikradla kakšna ne­spametna misel v vaše glave?”

“Odkrili smo sonce,” je rekel suho in sovražno dedek z dolgim nosom.

“In sneg,” je dodal Tisoč pomenljivo.

“In mamico,” je dopolnil Dvesto, kljubovalno in oči­tajoče.

“Tako, tako,” je odgovarjal brez presenečenja Zlomek. “Ali ste odkrili tudi prah in nečednost, na katero sije sonce? Ali ste odkrili tudi blato, v katero se spreminja bleščeči se sneg, kadar se taja, kadar pada v prah in ne­snago? Ali ste odkrili tudi bolečino in smrt, ki prega­njata ljudi iz sveta, kjer ima vsak mamo? Ali ste odkrili tudi vse to?”

Tek je videl pri tleh, kako se dedki prestopajo. Molčali so v zadregi.

“Hladna glava – misel prava,” jih je poučil Zlomek, se zavrtel na peti in odšel.

Ko je Tek vstal izpod mize, so se vsi bledi spogle­dovali.

Še mačka je bila to pot začudena, rekla je: “Mrna”, kar je pomenilo: pamet je boljša kot žamet, to mislim jaz, Mrna.

“Toda na Zlomkovem prstu ni videti nič posebnega,” je rekel Tisoč. “Držal mi ga je pred nosom in jaz sem si ga dobro ogledal. Če bi pomakal prst v Lunin ogenj, bi se mu najbrž poznalo.”

Vsi so pogledali Teka, ki je bil zbegan in ni vedel odgovora, kako tudi!

“Jutri ob mraku počakam Zlomka ob Luninem potoku; če mi bo le malo sreča mila, si vse ogledam še enkrat,” je rekel Tek, “potem vam povem.”

“Toda kako boš prišel skozi zastražena vrata, ki vodijo skozi obzidje? Mi nismo bili še nikoli tam.” Tako so go­vorili dedki in tudi Teka je bilo strah. Samo Baga je spet postal dobre volje, pomahal je z repom, češ, pogum­nemu so vsa vrata odprta.

DOGODKI PRI MESTNIH VRATIH

Pri odprtih mestnih vratih je stal na straži velikanski vojak s helebardo. Zraven vrat pa je šumela vojaška krčma, pred katero je stala debela lipa, pod lipo so okrog treh kamnitnih miz sedeli vojaki, za ograjo je bilo prive­zanih sedem iskrih vrancev z rumenimi sedli. Krčmo je preraščala trta, v trti so viseli lampijoni, lučke so se majale od hrušča. Brhke, urne točajke so nosile vojakom vrče penečega se vina na mizo.

Tek in Baga sta se prikazala izza vogala in si ogledo­vala prizor. “Hej, dečko, ali prodaš psa?” je zaklical vojak. Tek je zamahnil s šibo, ki jo je nosil v roki.

“Kaj še! Nimaš zadosti denarja.” Vojaki so se zakrohotali. Star, siv narednik z mačjimi brki, ki je sedel stran, sam zase, je prhnil kakor maček.

Tek je rekel Bagi:

“To so vojaki, Baga, veseli ljudje, ne smeš se ozirati na kakšno besedo, ki je bolj debela, kakor gre v ušesa. Opazili so naju in zdaj se morava znajti. Ti mi boš lahko veliko pomagal.”

V bližini narednika je sedel na zaboj, vzdignil šibo in Baga jo je lahkotno preskočil, vzdignil jo je više in Baga je skočil, pomolil jo je levo, pes je skočil, desno, še lahkot­neje, nizko, mimogrede, visoko, v izbranem loku.

Vojaki so gledali in delali opazke. Eden je zaklical:

“Stavim, da zna ta pes hoditi po lestvi, gromska strela!”

Drugi je ugovarjal:

“Stavim, da gre samo gor, dol pa ne, pasja dlaka!”

Tretji je kričal:

“Stavim, da si ne upa na lestev, krščen črn duš da ne!” Tek je pobožal psa in ga potihoma vprašal:

“A znaš, Baga?”

Pes se je držal na smeh, in sicer zaničljivo na smeh, prevzetno je pokimal, češ, kako more sploh dvomiti, da take malenkosti ne bi znal.

“Tega se sploh ni učil, to zna po naravi,” je rekel Tek.

“A čmo poskust? Dejmo!” so vpili in sklepali stave. 

“Tristo mačkov, pa dejmo,” je rekel Tek zelo glasno. 

“Tristo mačkov!” so klicali, se smejali in tolkli z de­belimi pestmi po mizah, da so kljub njihovi trdnosti odska­kovali vrči s penečim se vinom.

“Boš pil, špiček?” je vprašal trebušast soldat.

“Jasno, prašiček,” mu je na vsesplošni smeh naglo odvrnil Tek. Komaj je z obema rokama obdržal težki vrč, nagnil ga je, vino se mu je pocedilo po bradi in steklo za srajco. Smejali so se mu.

“Kaj mu daješ tak težek vrč,” se je postavil zanj na­rednik. “Malina, prnes kozarček za ta malga.”

“Joj, če bi me zdaj videla mama,” je zastokal Tek Bagi na uho.

Prinesli so lepo rezljano lestev in jo pristavili k dre­vesu, Malina je postavila na mizo poslikan kozarček in Tek je moral srkniti, toda pridržal je pijačo v ustih in jo pljusnil daleč od sebe; na veselje cele družbe je rekel:

“Ta sorta mi ne prija, tristo ta zelenih!”

Baga si je ogledal lestev, šel je po njej gibko do debele lipove veje, kjer je obstal in opazoval ljudi pod sabo.

“No, zdaj pa še dol!” je vpil debeluh.

“Dol pa ne more, si videl, špiček?”

“Na drevesu bo ostal!”

Baga jih je smehljaje se gledal.

“Ne more dol! Koliko staviš, stara sablja?”

“Sto debelih, gromska strela!”

“Sto debelih, velja!”

Tolkli so v roke in vpili, nakar je Baga brez najmanjšega truda in spretno splezal navzdol po lestvi. Tek ga je objel in poljubil na kosmato uho, čeprav se je spomnil, kako ga je učila mama: živali se z usti ne dotikaj, žival je žival, človek je človek. Kričali so vsevprek.

Sivolasi narednik ga je povabil, naj prisede k mizi, češ: “Le usedi se, fant, in povej, ali prodaš belega psa?”

“Ali vi prodate sabljo?” mu je odgovoril Tek odrezavo.

Narednik je veselo lopnil po mizi in naročil dva kosa torte.

“Všeč si mi, krščen krvav, da si mi všeč! Ko odrasteš, moraš biti vojak. Kajti vsi drugi poklici so za korenjaka prelahki. Knjige so za bolehne ljudi, cirkus za šeme, za moža pa vojaški stan. Kajneda, Malina?”

Točajka je pobožala Teka po glavi in rekla:

“Škoda bi ga bilo za med take rogovileže.”

Sama od sebe je dala Bagi košček belega kruha in pes se ji je vljudno zahvalil z repom in nekoliko požvečil, da ne bi rekli, češ, lej ga, vsega dobrega je poln, iz belega kruha se dela norca. Malina ni mogla vedeti, da ga je dedek Tisoč nahranil s sladko belo kavo in mlečnimi rogljiči.

Potem je Baga zaplesal, držeč prednji taci predse, z visoko vzdignjeno glavo, plesal je valček po godbi, ki je prihajala iz krčme. Vojaki so se hohotali in se tolkli po mesnatih stegnih. Pri tem se je Baga približal vratom, tam je poduhal vogal, se ozrl in odkorakal mimo vojaka ven. Tek je šel za njim. Zunaj ga je vzel v naročje in ga prinesel nazaj. Tiho ga je pohvalil.

Čez čas se je vse to ponovilo.

Tek se je menil z vojaki in pogosto odhajal za psom, če­dalje dalj skozi vrata, vojak na straži se ni več menil zanj; ko so bili vojaki že zelo dobre volje in so plesali s točajkami, se je Tek napotil po cvetoči poljani proti Lu­ninemu potoku, ki se je bleščal vijugajoč se po travniku.

“Lepo si mi pomagal, Baga,” je rekel Tek, ko sta pri­spela na kraj, kjer je bil deček že enkrat skrit med gre­dicami. “Zdaj boš moral pa zelo paziti, da naju ne izdaš, kajti tako bel si, da se te vidi na daljavo. Ne smeš se ganiti, če ne sva propadla.”

Metal je kamenčke v potok. Nad vsakim so zaplapolali modri plameni, ki so slepili pogled.

Medtem je onstran potoka završalo in zahreščalo, Tek in Baga sta se stisnila k tlom, od mesta so prihitele postave z brvjo, bili so vojaki, porinili so brv čez potok in že se je iz teme izluščil Zlomek v svoji zimski opravi, že je stresal malhe – Tek je zagledal dve deklici, Zlomek je pomočil prst v potok in ju pomazal po temenu, zakričali sta. Tek je napeto opazoval. Potem ko ju je Zlomek pomazilil – je vtaknil prst v usta. Zakaj je vtaknil prst v usta? Ko je potegnil prst iz ust, ni bilo na njem nobe­nega sledu modrega luninega ognja. In že je šel proti mestu.

Tek se je z Bago napotil Zlomku za petami, brez težav je prišel mimo straže, nakar ga je zgrabila težka roka za ovratnik in ga potegnila proti krčmi, kjer je hrup zamrl. Zlomek je odšel po ulici, ne da bi se enkrat sam­krat ozrl. Tek je plašno pogledal, kdo ga je ujel: bil je sivolasi narednik.

“Tako torej, fante! Kaj si počel zunaj? Zakaj si nas preslepil, a?”

Glas vendar ni bil slišati preveč grozeč. Roka ga je izpustila. Tek si je popravil suknjico. Baga je sedel v varni razdalji.

“Pojdi z menoj!” je mirno ukazal narednik in stopil čez ulico, tja, kjer je stala črno-zeleno-rdeče progasta stražnica, pred katero je v modri luči stala gruča vojakov.

“Baga, ostani zunaj,” je rekel Tek. “Da ne padeš z menoj vred v omako.” Toda Baga je hotel biti zraven, skupaj so stopili v hišico.

Narednik je sedel za veliko mizo, vzel polo papirja in z veliko kretnjo pomočil gosje pero v črnilo. Z zamolklim glasom je spregovoril:

“Kadar se to pero pomoči v tinto, ima nekdo črn dan. – Ime in priimek.”

“Tek in Baga.”

“Tek-in-Baga,” je v enem ponovil mož. “Čudno ime!” Vlekel je po papirju, potem pa se je s peresom popraskal po glavi in uprl pogled v Teka.

“Ali ti je znana postava?”

“Ne preveč,” je skromno odvrnil deček.

“Ali ti je znano, da se ne sme kar tako skozi vrata?”

“Malo se mi je zdelo.”

“Dobro. Vendar se ti je najbrž precej zdelo, da si nas šel sleparit s svojo igro, malopridnež!” je rekel z grmečim glasom vojak.

Ob besedi “malopridnež” so prišle Teku solze v oči. “O, ko bi to vedela moja mama,” je zašepetal. “O, in moj brat, ta bi ti dal!”

“Boš že videl, kaj se pravi norčevati se iz narednika Tisoča!” je zagrozil mož s peresom.

Teku je prišla neka misel in rekel je tjavdan:

“Kako gre narednikoma Dvatisoču in Tritisoču?”

Sivi mož je osuplo pogledal.

“Ali oba poznaš? Presneto navihan dečko si. Pojdi z mano!” Prijel ga je za roko, šli so po hodniku in po rdeče-črnem stopnišču, narednik je potrkal na neka vrata, po­rinil Teka v sobo in z velikim glasom raportiral:

“Pokorno javljam, vaš prijatelj s psom.”

Za mizo je sedel droben narednik z belo brado in se igral s svinčenimi vojaki.

“Prijatelj? Kakšen prijatelj?”

“Tale sleparček, grom in strela, pokorno javljam, ki nas je prevaral z lepimi igrami in jo popihal iz mesta mimo straže, katero bom za dva tedna vrgel v ječo.”

“Ali jo je sam prisekal nazaj?”

“Sam in ne sam, pokorno javljam.” Sklonil se je in nekaj šepetal starčku na uho.

“Oho! Oho!” se je ta začudil. “Takoj k naredniku Tritisoču!”

In že so šli po strmih, čisto črnih stopnicah. Zaslišala se je trobenta. Ustavili so se pred vrati in mali narednik Dvatisoč je plašno potrkal na vrata. Slišati je bilo trobento, Tisoč se je močno izprsil in se naredil, kakor da bo grozno potolkel po vratih, a komaj se jih je pritaknil, so se vrata odprla, Tek je pritisnil kljuko in zagledali so smešnega možička s papirnato čako na glavi, korakal je po sobi in s cvilečim glasom ponavljal:

“Na desno! Na levo! Desno krilo naprej! – Kaj je?” Nejevoljno se je obrnil k prišlecem.

“Prestopek! Pokorno javljam,” je raportiral Dvatisoč.

“Ta deček se je s psom prikradel mimo straže iz mesta.” 

“A s tem psom?”

“Ja, pokorno javljam.”

“Kakšne pasme pa je ta pes?”

“Pokorno javljam, ne vem.”

“Vojak mora vedeti vse, sram vas bodi, narednik Dva­tisoč,” je tulil mali mož. Oddahnil si je. “Ali je bil deček pri tem ujet?” je strogo vprašal.

“Ne, vendar, ko je prišel nazaj …”

“Ha!” mu je tu segel v besedo možiček s papirnato kapo. “Sedem dni stražarju,” pokazal je na sivega nared­nika in nadaljeval: “Štirinajst dni tej brezglavi osebi, ki ne ve, kaj je njena dolžnost,” uprl je ostre oči v malega Dvatisoča. “In tebi en mesec zaradi skrajne malomarnosti v službi. In kazen naj se razglasi na zboru s posebnim poudarkom. Odstopite!” Pobožal je Teka po licu rekoč: “Deček ostane pri meni.” Osupla sta pozdravila in odšla. Ko so se zaprla vrata, je jezni dedek razpustil vse gube v obrazu in napihnil lica, potem se je začel hihitati z vi­sokim glasom.

“To je moja metoda,” je rekel. “Zmeraj ta važnega pritisniti, ta nevažnega pa naj vzame z…” Hotel je reči “zlomek”, a Tek mu je naglo zatisnil usta. “Ne recite: zlomek!”

“O ti prebrisanec,” se je smehljal dedek. “No, ko si tako bistre glave, ti bom zastavil tri vprašanja. Če odgo­voriš, si prost. Hočeš?” 

“Prav,” je rekel Tek.

“Prvo vprašanje: Kateri vojak je najboljši?”

“Ta mrtev,” je brž odgovoril Tek.

“Kaj pa je to – ‚mrtev‘?”

“Mrtev je mrtev, to je tak, ki ne more več bežati. In to sta dve vprašanji.”

“Kako to: dve?” se je začudil možiček.

“In to je tretje, dedek narednik: prvo: kateri vojak je najboljši, drugo: kaj je mrtev vojak, tretje: kateri dve vprašanji. In zdaj ti zastavim še jaz eno, če hočeš?”

“No, pa daj,” je žalostno odvrnil vojak.

“Kaj je v našem mestu po sredi?”

“Ja, park, mislim,” se je starček praskal za ušesi.

“Nak, četrtek je po sredi!” ga je zavrnil Tek.

“Sakrabiks,” je z občudovanjem vzkliknil narednik, “prost si in mislim, da boš enkrat cel korenjak, dober vojak pa ne boš nikoli, ker bi spravljal svoje starešine v zadrego z odgovori in vprašanji.” Podal mu je suho, hladno roko in še od te samo tri prste.

Z Bago sta šla zelo hitro po stopnicah navzdol. Spodaj so vojaki vodili sivega narednika v ječo.

“Serbus, dečko!” je zaklical Teku. “Skomandiral si mi lepe počitnice! Zdaj vidim, da sta s ta starim res pri­jatelja.” 

“Jasno, stara prijatelja, sakrabiks!” je pokimal Tek in vsi vojaki so se zakrohotali.

Že sta jo cvrla z Bago po cesti proti hiši zvezdnih dedkov.

“Zelo poceni sva jo odnesla, Baga,” je rekel Tek. Kajti pošteno morava priznati, da sva grdo prevarala dobrega narednika in ubogega čuvaja. Mene peče vest.”

Baga se je namrdnil, kakor češ, kar je, je. S streh so gledale mačke z rumenimi očmi.