Slovenci mamo probleme s tremi stvarmi. Ful težko komu privoščimo uspeh, vse obrnemo na fovšarijo, in seveda — najbolj pomembno — morš bit ponižen in skromen. Če ne, si že čudak. Za uspeh jemljemo že to, da ma sosed boljši avto k ti in smo pol še tok majhni, da takoj tuhtamo, prek kerih vez ga je dobil. »Točno vem, Francka,« razlaga tip ženi, ko špega skoz zavese v udobnih slovenskih copatih. »Točno vem, da ma bratranec od njegove snahe svoj avtosalon. In ubij me zdej, če mu ga ni dal na pol zastonj. Barabe pokvarjene. Še hujši so k vsi uni v parlamentu!«
In pol mu Francka nosi vodo in apaurine, da pomiri mal svoj srček. Ga poleže v posteljo, mu da daljinca, on pa si prižge svoj najljubši resničnostni šov, gleda to bedo od tujih življenj in se mu vsaj eno uro zdi, da ni tok bogi, ker ma slabši avto k sosed. Unim tam na ekranu nima bit kej fovš.
Ker pri nas se vse vrti okol fovšarije. Zavistnosti. Al so vsi fovš — al smo pa vsi obtoženi, da smo fovš.

Golob pa Žakljeva

Recimo, če bi jaz zdej kle napisala, da je Jezero od Goloba zanič. Seveda tega ne trdim, ker knjige še nisem brala. Ampak recimo, da bi. Bi bla to za vas kritika ali fovšija? »Valda, da ga je raztrgala, če je pa fovš. Ona nikol ne bo tok brana, pa ji gre zdej v nos.«
Al pa če bi rekla da je Belo se pere na devetdeset od Žakljeve bolj dolgčas. (Tud nisem brala, da ne bo kdo skakal v luft.)
Ampak spet bi blo isto: »Logično, ona tud hoče Kresnika, pa je zdej fovš.« Nočem niti Kresnika, niti ne bi hotla pisat kriminalk. Torej bi samo skritizirala, ne pa bla zavistna. Kritika ni fovšarija, dejte to že enkrat razumet. Ker po tej logiki se dejmo pol sam hvalit med sabo, da ja ne bomo izpadli tipični Slovenci. Ampak kle je ena varka. Hvalijo te lahk samo drugi. In bog ne dej, če te kdo pohvali oz. tvojo knjigo, da bi mu odgovoril: »Je dobra, a ne?« Al pa: »I told you so!«

Se pod mizo vala

Jaz sicer tko delam, zato vem, kok gre to ljudem na kurac. Lastna hvala se pod mizo vala. Samohvala, cena mala. Mamo prov pregovore, da ja ne bi bli taki. Ker bullshit od bullshita. Če ti sebe pohvališ, pol je ziher zanič? Pa ker hudič je nas naredil take majhne, ponižne, skromne, pohlevne? Ste že kdaj kje videli kakšno založbo, k bi izdala knjigo, zraven pa bi pisalo: »Srednja žalost od teksta.« Ah, kje, vse knjige predstavljajo, kot da bojo največje uspešnice tud na Kitajskem. Dejmo ukinit kr vse reklame. Nimajo oni kej sami kr govort, da majo tako viledo, da dela vse sama, in take vložke, da se ti zdi menstruacija sam še spomin. Niso dobr prebral starih slovenskih pregovorov. V kotu bit sam v tišini pa čakat, da te drugi pohvalijo, ti pa sam vljudno reč »hvala« in spizdi nazaj v kot.
Al pa kuharske oddaje. Ste že videli koga, da je kej skuhal, probal, šel po ajmer, se skozlal in rekel: »Pizda, kaj je to za ena svinjarija? K da je enmu neki crknilo v riti.« Ne boš videl tega filma. Tam proba svoj futr in začne: »Holy Molly bloody guacamole with ingver on top! Kej tazga pa še niste jedli! Božansko!
In kej je blo pol čudnega, če sem hodila naokol pa težila folku: »Berte! Kej tazga pa še niste brali!« Da je »božansko«, sicer nisem rekla, ker (mi) moje knjige niti pod razno niso božanske. So pa dobre. In če bi hodila po svetu s povešeno surlo in čakala na hvalo drugih, me vi zdej ne bi brali. Če se znaš sam pohvalit, ne pomeni da si aroganten. Še manj, da si prevzeten. Brez samozavesti ne prideš nikamor.

Ena nula

In to nam manjka. Mal manj gledat, ker avto ma sosed, pa mal jajca povečat pa glave gor. Mogoče mam jaz to tok močno v seb, ker sem šla čez tok sranja v življenju. Ker sem bla tokrat poteptana. Zasmehovana. In takrat se neki v človeku vžge, dobi debelo kožo, dvigne glavo gor in gre čez vse ko bager. Ne bit ena mejhna čivava. Sploh pa, sej ti s svojim hvaljenjem lahk nategneš enga sam enkrat. Če vileda ni zadost dobra, je ne bom več kupla. In če mi vložki ne bojo dali feelinga menopavze, pol ko jih jebe. In če mi bo cel svet rekel, da so knjige zanič, pol se tud jaz ne bom več hvalila.
Pa še neki je. Ne sam da grejo samozavestni ljudem ful na kurac. V bistvu jih ogroža tista njihova moč, k jo izžarevajo. Ker glih dva dni nazaj sem v enmu lokalu neki za šankom razlagala. Ful na glas govorim in ker je bla glih polna luna, se je enmu tam za mizo scufalo, nej se tok ne derem.
»Kaj, je kej narobe?«
»Nehi se dret. Kdo pa misliš, da si, če pišeš za Kralje ulice?«
Še tak posmehljiv nasmešek je spustil zraven. Džizs! Pa se pejt pol. Takrat zaključiš debato, se samozavestno obrneš stran in si misliš: »Hvala mami in fotr, da sta se skup spetljala in da mam jaz visok IQ. Ker tole je pa že too much.«
Ampak on je vedel, kdo sem jaz, jaz pa pojma nimam, kdo je on. Tok o samohvali. 1:0 zame.