Trditev, da narod ne more biti v opoziciji, je najbolj strnjena in precizna definicija neliberalnega populizma, kar jih poznam. Ključna beseda je seveda »narod«, latinsko »populus«, ki je tej tehniki osvajanja in ohranjanja oblasti dal tudi ime.
Populist torej ni nekdo, ki si želi ali se trudi, da bi bil med ljudmi popularen, ampak politik, ki si samovoljno lasti izključno pravico predstavljati ljudstvo. Na temelju te samooklicane ekskluzivnosti v prepoznavanju, artikuliranju in obrambi interesov nacije si populistični politik prilašča pravico do razpolaganja z usodo države in državljanov. V imenu te pravice si podreja varovalke demokratičnega nadzora in vladavine prava, se vmešava v pravosodje, odreka legitimnost politični konkurenci, napada kritične medije in onemogoča delovanje civilne družbe.
Vsega tega, po lastnih trditvah, seveda ne počne v svojem interesu, ampak v interesu ljudstva.
Populist si Cankarja razlaga po svoje. Narodu bo pisal sodbo sam.

Bitka za preživetje

Poleg podrejanja demokratičnih družbenih podsistemov pa si mora neliberalni populist vendarle zagotoviti tudi primerno podporo v javnosti. V primerjavi z diktaturami, v katerih volitev ni, in avtoritarnih režimov, v katerih so izidi volitev znani vnaprej, ostaja neliberalna demokracija, vsaj v dobesednem pomenu, še vedno demokracija. To pa zato, ker v rednih presledkih še vedno organizira volitve, na katerih imajo volivci načeloma pravico, da svobodno izrazijo svojo volilno voljo.
Volitve so za vsakega politika velik napor in stres, za populista pa predstavljajo pravo bitko za preživetje. Demokrat katerekoli barve se lahko po porazu na demokratičnih volitvah pobere, deluje v opoziciji in se pripravlja na naslednji politični spopad. Populist pa si tega ne more privoščiti, saj po lastnih trditvah predstavlja narod, ta pa — prav tako po lastnih trditvah — ne more biti v opoziciji.

Čustva, ne razum

Spretnejši neliberalni populisti — ali tisti, ki svoje poslanstvo opravljajo v državah z manj demokratičnimi izkušnjami in šibkejšim demokratičnim imunskim sistemom — pogosto preprečijo, da bi ljudstvo glasovalo samo proti sebi. To dosegajo ne samo s podrejanjem in spodkopavanjem demokratičnih varovalk, ampak tudi z družbeno polarizacijo, ščuvanjem, ustrahovanjem, manipulacijo in lažmi.
Politika v populizmu ni spopad idej, temveč samo še spopad, v katerem je vsaka konkurenca ali kritika narodna izdaja. Večina premis, na katerih temelji populistična politična paradigma, ne vzdrži racionalne kritične presoje, zato so razum in dejstva v populizmu nezaželeni, teorije zarote pa tako priljubljene.
Populizem ne temelji na podpori idejam, temveč na sledenju vodji. Temelji na čustvih, ne na razumu. To pri nekaterih včasih vzbuja upanje, da se bo populizem sam po sebi izpel, saj bo dovolj ljudi sčasoma vendarle spregledalo, da jih nekdo za nos vleče v prepad. To je približno tako naivno kot pričakovanje, da bo na pijanski žurki napočil trenutek, v katerem bo treznost kar naenkrat in sama od sebe premagala alkohol. To se seveda po navadi zgodi prepozno: ko zmanjka pijače, ko se prebudimo z glavo v straniščni školjki, s peklenskim glavobolom, meglenimi spomini na to, kaj smo počeli prejšnji večer, in pekočimi občutki sramu. Spodobnim ljudem je na koncu po navadi nerodno, ampak ko pridemo do konca, je pogosto že prepozno.

Matematika kot sovražnik ljudstva

Dokler ne doseže dna, je zato populizem na volitvah pogosto uspešen in lahko v neposrednem političnem spopadu dobi večjo podporo volivcev kot nepopulistična politična konkurenca. Težave zanj natopijo takrat, ko mu to ne uspe — kot se je zgodilo v ZDA.

Izkoristite svojo volilno pravico

Ko je predsednik SDS skoraj takoj po zaprtju ameriških volišč tvitnil od navdušenosti prekipevajočo čestitko velikemu oranžnemu vodji čez lužo, je to po vsem svetu, na samo doma vzbudilo precej zgražanja in še več posmeha.
Seveda ni nič nelegitimnega, če si želiš zmage ideološkega somišljenika v tako pomembni državi, kot so ZDA. Je pa vendarle izjemno, da se politik s takpno kilometrino opogumi in čestita v trenutku, ko še ni jasno, kakšen bo končni izid.
Danes se mnogi privoščljivo hihitajo grenkemu razočaranju, ki ga ob končnem izidu po njihovem povzroča prezgodnji čustveni izliv. Morda res. Vsekakor je tvitanje povzročilo monumentalno reputacijsko samopoškodbo, ki glede na njegov položaj seveda ne škodi samo avtorju.
Po drugi strani je pa tudi res, da Trumpov poraz za njegove ideološke sopotnike ni povsem brez koristi. Doktrina ukradenih volitev nima nobene veljave kot teoretičen koncept. Za njeno uporabno vrednost je potrebna praktična implementacija, te pa seveda ne more biti brez poraza. Vik in krik, napovedovanje vseh možnih sodnih postopkov, manipuliranje, laganje in podpihovanje napetosti, ki se lahko sprevržejo v nasilje, v ZDA bržkone ne bodo uspeli spremeniti končnega rezultata.
A če si to lahko privoščijo Američani, potem si to lahko privoščimo tudi drugje. Trumpovo kričanje in cepetanje z nožicami sta testna vožnja in možen začetek normalizacije doktrine ukradenih volitev, ki jo lahko spretnejši neliberalni populisti ali tisti, ki svoje poslanstvo opravljajo v državah z manj demokratičnimi izkušnjami in šibkejšim demokratičnim imunskim sistemom, implementirajo odločneje in uspešneje, kot je to uspelo oranžnemu osmoljencu. Za ljudi, ki jim ni do ljudske demokracije, ampak si želijo demokracijo za ljudi, je sporočilo zadnjih ameriških volitev preprosto: izkoristite svojo volilno pravico. Vsakič. Vsi.