Leta 2012 sta bila moja sinova še v vrtcu. Predsednik SVIZ Branimir Štrukelj se je zahvaljeval vsem staršem, da so (bili) uvidevni in solidarni do stavkajočega osebja in da so tistega dne pripeljali v varstvo samo štiri tisoč otrok (v vsej Sloveniji). Moja dva sta bila pri meni na delovnem mestu — takrat sem bil prekarec na Delu — in sta se v posebni izbi kratkočasila z igricami na iPadu. Seveda nista bila edina mala pomočnika, ki smo jih starših tisti dan hočeš-nočeš pripeljali v službo. Sam se zaradi tega nisem preveč vznemirjal in se vzgojiteljicam v vrtcu tudi nisem čutil dolžnega očitati karkoli.

2012, 2018

Za refenco in kontekst: to je bilo v času Janševe vlade oz. znamenitega superministra za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Žige Turka. Turk je pred tem razposlal okrožnico, da je protizakonito pozivati starše, naj otrok na dan stavke ne pripeljejo v vrtec. Sindikalist pa mu je kontriral s citiranjem ustavno zagotovoljene pravice do stavke in s teorijo, da je ta stavka pač bolj radikalna, ker da ne gre samo za plače, temveč za protest proti domnevnemu “zniževanju standardov” v šolah in vrtcih.

Naslednja stavka je bila na valentinovo 2018 v času Cerarjeve vlade, konkretno pod ministrico Majo Makovec Brenčič. Moja mulca sta bila takrat v drugi triadi in sta se že oportunistično veselila šenkanega dneva počitnic. No, z današnjega stališča je presenetljiv podatek, da se je tistega dne na Kongresnem trgu zbralo ne več ne manj kot dvajset tisoč stavkajočih in podpornikov, simpatizerjev zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Kdaj smo nazadnje videli takšno množico ljudi na kupu zaradi nekih socialnih zadev, ne strogo gledano političnih? Zanimivo, kajneda?
{embed_info_box}194803{/embed_info_box}

Vesoljna solidarnost

Morda pod vtisom te vesoljne solidarnosti s šolniki, ki je preplavila Slovenijo, sem takratno stavko podpiral. Napisal sem celo patetično, četudi ne neargumentirano kolumno, da imajo vsi — politiki pa še posebej — polna usta znanja in razvoja in napredka, ne bi pa za to veliko naredili. Politiki da so svoji neizmerni hvaležnosti pesnikom, pisateljem, kulturnikom, umetnikom, zaslužnim za konstituiranje naroda, nacije, z jezikom in literaturo vred, pozabili na učiteljski stan. Učitelji so bili od nekdaj med najpomembnejšimi, četudi najbolj prezrtimi stebrì slovenstva — v davnini v glavnem v funkciji narodnega buditeljstva in preporoda, sčasoma pa vedno bolj dobesedno kot prosvetarji, razsvetljevalci, moderneje rečeno kultivatorji, socializatorji. “Ne dovolimo, da država s svojo krivično nepopustljivostjo zdaj sesuje ta plemeniti učiteljski poklic. Samo učiteljem se imamo zahvaliti za to, da smo danes to, kar smo, in tam, kjer smo, in da je Slovenija Slovenija,” sem bodrilno zaključil.

Sistem, koncept, ideja

Ob letošnji stavki šolnikov pa mi ni več čisto jasno, zakaj je pravzaprav bila. (Razen da je starejši sin, zdaj že gimnazijec, dobil v dar dva dneva več za priprave na test iz matematike, ki bi ga morali pisati v sredo.)

Morda je bila stavka samo zato, ker je na šolski sindikalistični oblasti še vedno ta večni Branimir Štrukelj, ki ga je evidentno povozil čas in ki postaja en tak Dušan Semolič — če se ga še kdo spominja — kot utemeljitelj doktrine, da je treba v določeni branži vsake toliko opozoriti nase (in poskrbeti zase). Neglede na dejansko materialno stanje in neglede na globlje implikacije družbenega statusa dotičnega poklica in dejanskih zaslug ceha.

Sam nimam prav nič proti šolnikom. Šolstvo nasplošno ni dobro, a ta sistem hvala bogu sestavljajo tisoči kompetentnih in požrtvovalnih posameznikov, ki naredijo za naše otroke vse najboljše, kar v okviru danih možnosti lahko. Zato nimam nobenega razloga, da učiteljem, profesorjem ne bi privoščil boljših plač.
​{embed_info_box}194804{/embed_info_box}

Četudi pravično

Post festum dodajam, da pedagoški ceh tej vladi nasplošno ni všeč, ker v šolskem sistemu posplošujoče vidi personifikacijo čuvarjev dediščine slovenske identitete, ki se jo na različne načini čuti dolžno zlepa ali v glavnem zgrda spremeniti. Drznem si celo trditi, da bo v primeru desničine zmage na volitvah prav šolstvo tisto, ki bo v drugem (četrtem) mandatu stopilo v ospredje njenih revolucionarnih prizadevanj.

A kakorkoli: pri zadnji stavki ne vidim prepričljivega argumenta, da bi bilo gmotno izboljšanje šolniškega statusa res pravična odškodnina za njihov nesebični trud — namreč pravična glede na druge poklice v javnem sektorju. Ker če tako razmislimo, bi si vsi zaslužili naravnost bajne plače. Ker se trudijo. Tako kot je kot sistem, koncept, ideja slabo šolstvo, je kot sistem, koncept, ideja slabo recimo tudi zdravstvo. Pa so seveda tudi tam kompetentni in požrtvovalni zdravniki in sestre, ki bi si zaslužili več. V tem smislu bi se država morala odkupiti vsem, ki namesto nje vsaj za silo rešujejo situacijo v šolah in bolnicah. Pa še kje. Kar pa najbrž ni realno pričakovati. Četudi bi bilo pravično.