Odziv Marka Crnkoviča na odziv dr. Žige Turka Polemika: Kapitalna Crnkovičeva nesramnost in neumnost (23.4.) na njegov tekst Laž ne obstaja. Propaganda je samo storitev. Pomoč pri iskanju resnice. (20.4.). — Uredništvo

Nimam težav s tem, da me imajo nekateri za nesramnega in neumnega. Nekaj najbrž je na tem. Nek razlog že imajo. S tem sploh ne bom polemiziral. Polemiziral bom sam s sabo.
Moja težava je predvsem v tem, da nimam pravih argumentov za prepričevanje vljudnih in pametnih, kakršen je recimo Žiga Turk. Ali drugače, odkriteje in konkretneje povedano: veliko bolj kot to, da sem nesramen in neumen, me čudijo, če že ne bolijo očitki, da sem nedemokratičen avtoritarec.
Jaz?! Avtoritarec?! Sam se imam za resigniranega, tolerantnega, dopuščajočega in neškodljivega človeka, ki mu je načeloma vseeno za mnoge, premnoge stvari — čeprav me motijo in čeprav to tudi rad povem.
Očitno nekaj delam narobe.

Primordialna neumnost

Odkrito priznam, da ne vem dobro, kaj bi bilo pametno narediti oz. kako ukrepati v zvezi z »norimi idejami«, ki so »v obtoku«, kot pravi temu Turk. Vem samo, da me globoko odbijajo.
Zgrožen sem nad človeško neumnostjo. (Tisto primordialno, seveda, ne tisto, ki jo nekateri z njim vred pripisujejo meni.) Zgrožen sem, ko vidim, da je neumnosti vedno več. Da si neumni, hudobni, zlonamerni ali celo lažnivi utirajo dostop do komunikacijskih kanalov in so pri tem deležni pozornosti, o kakršni nekoč niso mogli niti sanjati.
Ne mislim, da je takšnih ljudi danes več kot kdaj prej v zgodovini človeštva in morale. Ne. Danes so samo bolj glasni in slišni. To jim omogoča današnja mentaliteta družbe, ki je tudi sama stranska posledica sodobnih tehnologij in družbenih omrežij.

Nevidna roka pameti

Potem pa so tu še ljudje kot Žiga Turk, ki jim pomagajo v imenu demokracije in svobode govora. Ki pravijo, audiatur et altera pars. Ki so sicer dovolj pametni, da se z »norimi idejami« ne strinjajo, a so po drugi strani tudi dovolj naivni — da ne rečem neumni, sorry —, da računajo na to, da bo nevidna roka pameti poskrbela za utišanje ali nevtralizacijo stupidnosti, laži in hudobije, ki se nekontrolirano širijo. 
Ljudje kot Žiga Turk se nekontroliranim stupidnostim, lažem in hudobiji ne samo umikajo in dajejo prostor, temveč jih s svojimi načelnimi pripombami — pa čeprav verjetno nehote — opravičujejo in normalizirajo. Ker da ne bi bilo demokratično, če bi jih utišali. Bo že zdrava pamet ločila zrnje od plevela. Če pa se kdo raje davi s podivjanim in invazivnim plevelom, kot da bi pekel kruh iz certificirane moke, pa tudi prav. Saj si je sam kriv.

Nenačelna, a simbiotična koalicija

Zdrava pamet seveda ne bo ločila zrnja od plevela. Zdrava pamet obstaja, vendar nima te moči. 
Če je Žiga Turk hotel reči, da sem nesramen zato, ker ne verjamem v sposobnosti »subinteligentnih« — torej tistih, ki ne »premorejo neke minimalne, če že ne solidne mere logične in socialne inteligence« —, potem se mu lahko samo zahvalim za kompliment.
Pri tem vztrajam. Ne verjamem, da bo nevidna roka pameti poskrbela za utišanje stupidnosti. Družbeni razvoj, ki mu s patetičnim navdušenjem rečemo tudi napredek, zlasti v zadnjem času dokazuje, da so neumni, hudobni, zlonamerni in lažnivi ne samo vedno bolj glasni.
Še več! Ta kao napredek dokazuje, da znajo prav takšni ljudje najbolje hliniti pamet, prijaznost, dobronamernost in resnicoljubnost, sklicujoč se — v nenačelni, vendar simbiotični koaliciji z lahkomiselnimi svobodomisleci kot Žiga Turk — na svobodo govora in pravico do besede. In na pravico do iskanja resnice. 

Družbo je treba držati nazaj

Res je, da ne verjamem v vsesplošno moralno dobroto, inteligenčne kapacitete in samoregulativne sposobnosti sodobne družbe. V posameznika še nekako verjamem, ne pa v družbo kot abstraktno, brezoblično maso. Družbo je treba držati nazaj, sicer bo zaradi preveč svobode, ki ji je zna hendlati, preprosto pobezljala. Že zdaj bezlja. In mislim, da Turkovo »zaupanje v ljudi« tega ne bo zaustavilo.
Ne vem, kako to regulirati. Ne vidim alternative. Ne znam si predstavljati srednje poti med domnevno avtoritarnostjo nas, ki ljudem ne zaupamo, in demokratičnostjo tistih, ki jim zaupajo.
To seveda ne pomeni, da te srednje poti med totalno, totalitaristično kontrolo in pokroviteljsko oskrbo z edino zveličavno resnico na eni strani in popolno svobodo in dopuščanjem vsega na drugi nikoli ne bo. Najbrž bo. Upam vsaj.

Direktorat za iskanje sreče in resnice

Zdi pa se mi, da tako kot jaz tudi Žiga Turk ne ve, kako to rešiti. To sklepam iz tega, da rad straši z možnimi, zloveščimi rešitvami, kot pa da ponuja kaj konkretnega. Zakaj vendar govori o državi — o kateri nimamo dobrega mnenja, še posebej ne o naši —, ki da »nima resnice v posesti« in »ni arbiter med resnico in lažjo«?
Zakaj mi to razlaga? S tem se strinjam. Saj tudi jaz ne govorim, da bi morala red delati država. Bog ne daj. Ne on ne jaz si ne predstavljava, da bi to počeli recimo Matjaž Nemec ali Tanja Joveva ali Violeta Tomić ali Domen Savič ali Vuk Ćosić ali Miro Petek ali Nataša Pirc Musar — ali inšpektorat za medije ali minister za kulturo ali državni sekretar za resnico ali direktor direktorata za iskanje sreče in resnice.
In da ne bo pomote, Žiga! Če bi obstajali takšni uradni organi, pooblaščeni za detektiranje in/ali celo za formalni, če že ne nujno kazenski pregon neprimernih vsebin, bi jaz bil žrtev takšnega policiranja medijev zagotovo prej kot ti sam — kaj šele kot kakšen Jože Biščak ali Boris Vasev ali Bojan Požar.
To mi je jasno. Ker tako neumen pa spet nisem.