Revija
#polemika #svoboda govora #turk-crnkovic
Polemika: 500 odtenkov svobode (in dve nevidni roki)
Logo 31.05.2019 / 07.58

Norost, hudobija in laž so za Žigo Turka samo »kolateralna škoda«. Je to cena svobode? Ne. Ta škoda je grožnja svobodi.

M. C. Escher: Roki rišeta (1948).

Crnkovičev odziv na Turkov odziv (Tudi jaz ne vem, kako to rešiti. Vem pa, kako do rešitve., 28.4.) na Crnkovičev odziv (Lahkomiselni svobodomisleci kot Žiga Turk, 25.4.) na Turkov odziv (Kapitalna Crnkovičeva nesramnost in neumnost, 24.4.) na Crnkovičev prvotni članek (Laž ne obstaja. Propaganda je samo storitev. Pomoč pri iskanju resnice., 20.4.).
Upam si trditi, da si z Žigo Turkom deliva zadovoljstvo, da se je najina polemika razvila do točke, ko lahko pregovorno in konstruktivno rečeva, da se strinjava glede tega, da se ne strinjava.
Če bi imela čas in voljo, bi lahko polemizirala v nedogled in z epistolami gradila mostove razumevanja med levico in desnico. Zato bi se v zvezi z njegovo drugo polemiko rad dotaknil samo dvojega: najprej vprašanja svobode, potem pa še njegove »nevidne roke hudobije« kot dodatka k moji »nevidni roki pameti«.

Svoboda je precenjena

Turk najprej pravi v zvezi v svobodo:
»Svobode ne zagovarjam zato, ker bi bile stvari na svetu v redu. Ampak zato, ker niso. Crnkovič bi zato omejeval svobodo.«
Svoboda se meni ne zdi absolutna vrednota. Svoboda je precenjena. Politična morda še najmanj, pa vendar.
Ne me narobe razumeti. Po mojem je problem v tem, da si celo samo malo manj svobode predstavljamo — še tem bolj danes, v zlatih časih populizma in demagogije, in še tem bolj v medijih in na družbenih omrežjih — kot popolno in vedno prežečo odsotnost svobode. Tudi dokler jo še imamo.
Že sama misel na malo manj svobode, na dobronamerno omejeno svobodo so za nas danes gulagi in koncentracijska taborišča, cenzura in bodeča žica, partijski kongresi in Sieg-heil postroji, pa diskriminirane, zatirane, izgnane, zaprte, pretepene in pobite manjšine in drugače misleči.
Pa ni tako. Svoboda ima 500 odtenkov. Popolna svoboda je kaos, anarhija, asociala in razvrat, razpad sistema. Na drugi strani pa vsak individualni ali kolektivni dogovor — tout contrat social — to absolutno svobodo že zmanjšuje, omejuje.
Žiga se verjetno strinja z Maggie, ki je rekla: »There’s no such thing as society.« — jaz pa ne. Doch, družba obstaja. In že sámo dejstvo, da družba obstaja, pomeni, da absolutne, stoprocentne svobode ni. Snežno bela svoboda je whitewashed izmislek ekstremnih liberalcev, za katere vsako omejevanje svobode vodi v popolno črnino totalitarizma.
Turk naj ne bo tako črnogled! To mi ni všeč na nobeni strani. Eni svarite in strašite pred levičarji s podobicami Stalina in Tita, oni drugi pa pred desničarji s Hitlerjem in Mussolinijem.

Opravičevanje in normaliziranje

Sam pri sebi sem bil prav malo ponosen, da sem v svoji prejšnji polemiki izumil sintagmo »nevidna roka pameti«. Zato sem bil še tem bolj presenečen, da je Turk to sprejel in dodal še »nevidno roko hudobije«.
Turk spet pravi:
»Ne obstaja samo nevidna roka pameti, obstaja tudi nevidna roka hudobije. Človeštvo si je izmišljalo vse mogoče, da bi pamet in dobrota imeli prednost pred hudobijo. In mu je doslej kar uspevalo.«
Hmm. S tem lahko razložim, zakaj Turku naprej mečem, da »opravičuje in normalizira […] demagoške in populistične izpade« — on pa meni, da »cenzuro ter vmešavanje oblasti v medije, Twitter in Facebook«.
Paralelizmu kot stilni figuri na ljubo bi bilo dobro, če bi pomenskemu paru pameti in dobrote dodal(i) še resnico in tej triadi postavili nasproti norost, hudobijo in laž. Ker če res obstaja nevidna roka, ki vse to uravnava mimo naše eksplicitne svobodne volje — a ne v nasprotju z njo, v obeh primerih —, potem imava prav oba.
V tem primeru se nisem niti malo zlagal, ko sem napisal, da Turk to opravičuje in normalizira — pa če se mu vse skupaj zdi (racionalno) še tako neopravičljivo in abnormalno. Norost, hudobija in laž so za Turka samo “kolateralna škoda«:
»Kolateralna škoda te svobode so spletni razgrajači, demagogi in populisti. Škoda je za zdaj pretežno psihična.«
Ali je ta postranska škoda cena svobode? Mislim, da ne. Ta postranska škoda je grožnja svobodi. Nevidna roka norosti, hudobije in laži bo vse to pridno akumulirala in spremenila našo družbo. Na slabše. Pa čeprav bo edina škoda samo psihična. Pravzaprav je že. Ne morem se sprenevedati, da tega ne vidim. Tudi Turkovo diagnosticiranje mi to potrjuje, ne samo moje.
Priznam pa ali vsaj dopuščam možnost, da lahko tudi pri delovanju nevidne roke pameti, dobrote in resnice nastaja neka postranska škoda. Še posebej, če se v delovanje te roka poskušamo preveč aktivno vpletati.
Ne vem. Ampak dokler ne vem zatrdno, potem že raje pomagam tisti roki, ki dosedanjih človeških izkušnjah dela v smer pozitivnejših vrednot. Za malo manj svobode — da bi je na koncu imeli vsi vsaj malo več.

M. C. Escher: Roki rišeta (1948).
NAROČI SE
#polemika #svoboda govora #turk-crnkovic
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke