Pohota po petdesetem, pubertetniki in podobne pridige

Ko sta moja sinova še obiskovala srednjo šolo, sem šel na neko predavanje o vzgoji razposajenih najstnikov, pubertetnikov. Zanimalo me je, kaj nam bo povedala mastno plačana gospa, ki jo je ravnateljica najela, da bi solila pamet staršem. Samozavestna predavateljica je govorila take neumnosti, da nisem mogel biti tiho — kot se zame, kritičnega misleca, pač spodobi.

Izbruhnil sem: »Koliko otrok pa imate vi sami?!«

Predvideval sem, da je mamica kakšne krotke hčerkice, zato sem zbadljivo dodal: »Veste, jaz imam doma dve atomski bombi, dva sinova. To, kar vi govorite, so pravljice! Vi bučke prodajate!«

Ženska se je ob mojem napadu skoraj zjokala. Izkazalo se je, da ne more imeti otrok. Tako sem zaštekal kontekst, njeno pridigarsko predavateljsko zasvojenost in zgrešenost. Ker če bi sama imela otroke, najstnike, ne bi tako suvereno bluzila.

Skoraj sem že zapustil predavalnico, pa sem se vzdržal, ker se mi je ženska smilila. Jezno sem gledal