Ko sta moja sinova še obiskovala srednjo šolo, sem šel na neko predavanje o vzgoji razposajenih najstnikov, pubertetnikov. Zanimalo me je, kaj nam bo povedala mastno plačana gospa, ki jo je ravnateljica najela, da bi solila pamet staršem. Samozavestna predavateljica je govorila take neumnosti, da nisem mogel biti tiho — kot se zame, kritičnega misleca, pač spodobi.
Izbruhnil sem: »Koliko otrok pa imate vi sami?!«
Predvideval sem, da je mamica kakšne krotke hčerkice, zato sem zbadljivo dodal: »Veste, jaz imam doma dve atomski bombi, dva sinova. To, kar vi govorite, so pravljice! Vi bučke prodajate!«
Ženska se je ob mojem napadu skoraj zjokala. Izkazalo se je, da ne more imeti otrok. Tako sem zaštekal kontekst, njeno pridigarsko predavateljsko zasvojenost in zgrešenost. Ker če bi sama imela otroke, najstnike, ne bi tako suvereno bluzila.
Skoraj sem že zapustil predavalnico, pa sem se vzdržal, ker se mi je ženska smilila. Jezno sem gledal psihologinjo, ki je ravnateljici dotično predavateljico sploh predlagala. Smilili pa so se mi tudi naivni starši, ki so nekritično sprejemali njene pravljice na temo vzgoje najstnikov.
Mislim, da sem ji še rekel, da je na predavanju izpadla plehko in naivno — kot duhovnik, ki ljudem pridiga o seksu, sam pa gole ženske še v življenju ni videl, kaj šele, da bi seksal.
Ko se človek začne starati …
Podobno sem pred leti izbruhnil na nekem psihoterapevtskem posvetu. Šlo je za tradicionalne študijske dneve na Rogli. Dva krščanska družinska psihoterapevta — bila sta celo zakonski par — sta prisotnim pridigala, kako je seks lahko božanski tudi po 50. letu.
Ne bom se spuščal v Gostečnikovo psihoanalizo religije, ki je sama po sebi spoštovanja vredna, čeprav z nekaterimi zdrsi. Njegova zakonska in družinska terapija pa je že bolj spolzka.
»Ne nam bučk prodajat! Vsaj ne nam, ki vemo, da se želja z leti skrha. Mi nismo laiki in nismo naivni! Mi vemo, za kaj gre, kako je s statusom spolne želje, pohote, ko se človek začne starati.«
Osramočeno sta sklonila glavo, mene pa je malo vest pekla, ker sem ju zatrl v kali … Nenazadnje sem takrat za spletni portal Moja leta pisal »odgovore na vprašanja bralcev« in temo kar dobro obvladam.
Spolzka terapija
Pridiganje brez realne osnove sicer je neke vrste tolažba, vendar se mi zdi vseeno neprimerno lagati ljudem in jim nekaj na suho obljubljati. Najbolj perverzno pa je, da se nekatere lažne obljube kot sugerirane prerokbe celo uresničijo!
Nedavno me je na podoben način zbodel predbožični intervju z velecenjenim Christianom Gostečnikom, alfo in omego (in dekanom) Teološke fakultete.
Ne bom se spuščal v njegovo psihoanalizo religije, ki je sama po sebi spoštovanja vredna, čeprav z nekaterimi zdrsi. Njegova zakonska in družinska terapija pa je že bolj spolzka.
Res je: slušatelji, študenti želijo od avtoritete slišati nekaj obetavnega, optimističnega. Vse zanima — še najbolj pa naivne študente —, kaj storiti, da se v zvezi razumeš, da te ima nekdo rad, da si privlačen, da si v dobrem odnosu, da si srečen …
Prodajati bučke je najlažje, pa tudi najbolj elegantno in obenem perverzno. Gostečnik je duhovnik in v resnici, kot celibater nima pojma, kakšno garanje je partnerski odnos oz. zakonska zveza.
Psihoanalitični transfer
Point mojega pisanja je, da Gostečnik suvereno prodaja bučke, čeprav v resnici nima pojma, kako je živeti v partnerskem odnosu, v zvezi. Njegove pridige, svetovanja, družinska terapija so uspešne ravno zato, ker nima lastne libidinalne (čustvene, seksualne) zveze. Ker ne ve, kako zafukano to zna biti. Zato na krilih nezavednega hrepenenja (po odnosu z žensko) blesti v svojih družinsko-terapevtskih pridigah, svetovanjih. Včasih se mu celo posreči, da pari ostanejo skupaj, čeprav so bili tik pred ločitvijo, preden so prišli k njemu.
Treba je samo izreči nekaj čarobnih besed, recimo: »Odnos je treba graditi! Odnos je odločitev, odnos ni danost!« — in pridigarsko-svetovalni uspeh je domala zagotovljen.
Namig
Običajni ljudje ne znajo ubesediti svoje libidinalne zagate. Ne vem, kako bi se Gostečnik znašel, če bi mu v posvetovalnico uletel neukrotljiv pohotnež in mu rekel: »Zafukano je, če se babe naveličaš! Če te ne rajca več … Raje drkam in gledam porniče, kot pa da seksam z ženo! Kako naj potem gradiva odnos? « In če bi potem še dodal: »Ne govori mi, da veš kako je, če sam nisi tega skoz dal!« Da ne omenjam, kaj vse bi mu lahko ženske povedale o svoji seksualni naveličanosti …
Za konec naj vam dam namig: človeka, starša, sta skupaj — tudi ali pa predvsem zato — ker je to moralno prav. Prav do otrok. No, včasih je to nemogoče in nima smisla vztrajati.
Pa ne zdaj tega zadnjega stavka izrabljati za to, da se boste lažje ločili. Ker ločitve res ubijajo otroke. Tega nikoli ne smete pozabiti. Potrudite se in predelajte zamere do moža ali žene ali partnerja. Individualno se sterapirajte pri kakšnem boljšem psihoterapevtu. Zaradi mene lahko poskusite tudi pri Gostečniku oz. njegovi franšizi. Če jim ne bo ratalo, pa se oglasite po drugo mnenje k meni.