Camusov roman Kuga je v izvirniku prvič izšel leta 1947, v slovenskem prevodu Jožeta Javorška pa leta 1965. Velja za literarno dopolnilo avtorjevega filozofskega eseja Uporni človek, ki je izšel nekaj let pozneje. Roman Alberta Camusa je po treh četrtinah stoletja še vedno aktualen, saj se sooča z najglobljimi in najbolj občimi vprašanji človečnosti — pa če ga beremo kot alegorijo ali kot kroniko izbruha epidemije v mestu Oran. Mejne situacije seveda zahtevajo mejne odločitve, v katerih se kažejo posebnosti različnih značajev, ki jih pisatelj mojstrsko oblikuje in predstavi v konkretnih potezah svojih literarnih oseb. Čeprav med njimi osrednje mesto zaseda zdravnik Rieux, pa nam Camus s svojo pisateljsko odličnostjo nazorno približa tudi druge like, med katerimi izstopa srčni občinski uradnik Grand.
Albert Camus se je rodil leta 1913 v Alžiriji in je že v zgodnjem otroštvu v vojni izgubil očeta. Izšolal po zaslugi požrtvovalne matere in talenta, ki so ga opazili učitelji. V svojem prekratkem, a ustvarjalno razgibanem in plodnem življenju, je bil deležen številnih priznanj, zlasti Nobelove nagrade za književnost (1957). Kugo je ponatisnila Beletrina.

Albert Camus: Kuga 

Čudne stvari, ki jih obravnava ta kronika, so se dogodile leta 194… v Oranu. Po splošnem mnenju te stvari niso sodile tjakaj, ker so bile precej nenavadne. Na pogled je Oran namreč čisto navadno mesto, navadna francoska prefektura na alžirski obali.
Priznati je treba, da je mesto samo po sebi grdo. Ker je na videz mirno, mora preteči nekaj časa, preden opaziš, v čem je razloček med njim in tolikerimi drugimi trgovskimi mesti križem po svetu. Kako naj si človek na primer predstavlja mesto brez golobov, brez drevja in brez vrtov, kjer ni ne plahutanja peruti ne šuštenja listja, skratka, kjer ni ničesar. Menjavo letnih časov je moč razbrati le na nebu. Pomlad naznanja samo drugačen zrak in košare cvetja, ki ga nosijo mali prodajalci iz okolice; to je pomlad, ki jo prodajajo samo na trgu. Poleti sonce zažiga preveč izsušene hiše in pokriva zidovje s sivim pepelom; živeti je mogoče samo v senci za zaprtimi oknicami. Zato pa jesen prinese v zameno povodenj blata. Šele z zimo pridejo lepi dnevi.
Na najbolj pripraven način spoznaš tuje mesto, če si ogledaš, kako ljudje v njem delajo, kako se ljubijo in kako umirajo. V našem malem mestu – in morda je tega krivo podnebje – delajo vse te tri stvari obenem, in sicer enako zagnano in enako neprisotno. To se pravi, da je v njem ljudem dolgčas in da si prizadevajo privaditi se navadam. Naši someščani delajo od jutra do večera, a samo zato, da bi obogateli. Ukvarjajo se predvsem s trgovino, in kot sami pravijo, jim je na skrbi predvsem dobra kupčija. Seveda imajo radi tudi preproste užitke, ljubijo ženske, hodijo v kino in se kopljejo v morju. Ampak kot pametni ljudje si privoščijo razvedrilo samo ob sobotah zvečer in ob nedeljah, čez teden pa se trudijo, da bi zaslužili kar največ denarja. Ko zvečer zapuste pisarno, se zbirajo zmeraj ob isti uri v kavarnah, se sprehajajo zmeraj po istem bulvarju ali pa slonijo na svojih balkonih. Strasti mladih ljudi so silovite in kratkotrajne, pregrehe starih pa ne presegajo balinanja, pojedin v prijateljskih krožkih in kvartanja za visoke stave.
Čisto gotovo boste rekli, da vse to ni posebnost našega mesta in da so na splošno vsi naši sodobniki taki. Čisto gotovo dandanes ni nič bolj naravnega, kot so ljudje, ki delajo od zore do mraka, nato pa čas, ki jim preostane za življenje, zapravljajo ali pri kartah ali v kavarni ali pa s klepetanjem. So pa mesta in dežele, kjer se ljudem kdaj pa kdaj vendarle vzbudé slutnje, da je na svetu še kaj drugega. Zavoljo tega se jim po navadi življenje prav nič ne spremeni. A nekaj so zaslutili in že to je precej. Oran pa je, vsaj na videz, mesto brez slutenj, to se pravi popolnoma moderno mesto. Zato ni prav nič potrebno, da bi še natančneje razlagali, kakšna je pri nas ljubezen. Moški in ženske se bodisi na hitro in hlastno jemljejo in temu pravijo ljubezen, bodisi pa se počasi privajajo na življenje v dvoje. Med tema skrajnostma najdejo srednjo pot le redki. In tudi to ni posebno izvirno. Tudi v Oranu se morajo ljudje tako kot drugod ljubiti, ne da bi prav vedeli, ker pač ni časa za premislek.
Nekam bolj izvirna pa je v našem mestu težavnost, ki se človek z njo sreča pri umiranju. Težavnost sicer ni prava beseda, bolj na mestu bi bila beseda neudobje. Biti bolan ni nikoli prijetno, so pa mesta in dežele, ki ljudi v bolezni podpirajo, kjer se lahko človek nekakó prepusti svoji bolezni. Bolnik potrebuje prijaznost, prijetno mu je, če se lahko na karkoli opre, in vse to je seveda čisto naravno. V Oranu pa nezmernost podnebja, pomembnost kupčij, ki jih tamkaj sklepajo, brezbarvnost okolja, mrak, ki nanagloma pade, in kvaliteta užitkov terjajo trdno zdravje. Bolnik je v tem mestu zelo osamljen. Kar zamislite si človeka, ki umira! Ujet je v past, obkoljen s stoternimi zidovi, ki prasketajo od vročine, medtem ko se v isti minuti ljudstvo pogovarja po telefonu ali po kavarnah, pogovarja o menicah, tovornih listih in trgovskih odbitkih. Razumeli boste, da je smrt – in to celo moderna – zvezana s precejšnjim neudobjem, če človeka zadene v takem pustem kraju.
Teh nekaj podatkov mogoče kar dovolj jasno oriše podobo našega mesta. Sicer pa ne smemo  pretiravati. Kar je treba predvsem poudariti, je banalna zunanjost mesta in življenja v njem. A brž ko si ustvariš navade, dnevi gladko tečejo. In ker naše mesto navade zelo goji, lahko rečemo, da teče v njem vse kot po maslu. Pod tem zornim kotom pa seveda življenje ni posebno razburljivo. No, zato pri nas nereda skoraj ne poznamo. In naše iskreno, prikupno in delovno prebivalstvo je pri popotnikih vselej zbujalo primerno spoštovanje. A to neslikovito mesto, brez rastlinstva in brez duše, se navsezadnje izkaže kot mesto spokojnosti, kot mesto, kjer človek čisto preprosto zaspi. Pravici na ljubo pa je treba pristaviti, da je to mesto cepljeno na pokrajino, kakršne ni najti nikjer drugod, in sicer na sredo gole planote, ki jo obkrožajo s svetlobo prežarjeni griči, in pred čudovito izrisan zaliv. Škoda je le, da je mesto rastlo obrnjeno s hrbtom proti zalivu, zato zaliva ni mogoče videti, če pa hočeš priti do morja, moraš vzeti pot pod noge in ga poiskati.
Po vsem tem lahko mirno priznamo: naši someščani niso imeli prav nobenega razloga, da bi slutili dogodke, do katerih je prišlo spomladi tistega leta in ki so bili, to smo razumeli šele pozneje, nekakšna prva znamenja v vrsti hudih nesreč, o katerih nameravamo zdaj pisati kroniko. Dejstva te kronike se bodo nekaterim zdela sama po sebi umevna, drugim pa docela neverjetna. A kaj hočete, kronist se ne more meniti za taka nasprotja. Njegova naloga je samo ta, da pravi: »To in to se je zgodilo«, če ve, da se je to v resnici zgodilo, da se je to tikalo življenja vsega prebivalstva in da je potemtakem na tisoče prič, ki bodo lahko v svojih srcih presodile resničnost njegove pripovedi. 
Sicer pa pripovedovalec, ki ga bomo že še o pravem času spoznali, ne bi imel nekih posebnih pravic lotiti se takega posla, če mu naključje ne bi dalo zbrati cele vrste pričevanj in če ga tok dogodkov samih ne bi vmešal v vse tisto, o čemer namerava poročati. In to mu daje pravico, da opravlja tako delo, kot da bi bil zgodovinar. Seveda pa ima zgodovinar, četudi je samo priložnostni zgodovinar, zmeraj na razpolago dokumente. Pripovedovalec tele zgodbe ima svoje: najprej svoje lastno pričevanje, nato pričevanje drugih ljudi, ker mu je pač njegova vloga sama omogočila zbrati izpovedi vseh oseb, ki nastopajo v tej kroniki, prav nazadnje pa še pisne dokaze, ki so mu prišli v roke. Zastavlja si za nalogo, da bo iz tega gradiva zajemal, kadarkoli se mu bo zazdelo prav, in da ga bo uporabljal, kakorkoli že mu bo všeč. In še to nalogo si zastavlja … Mogoče pa je že čas, da pustimo vnemar pojasnjevalno besedovanje in se lotimo pripovedi same. Poročilo o prvih dneh pa terja nekaj več nadrobnosti.
Ko je zjutraj 16. aprila doktor Bernard Rieux stopil iz svoje ordinacije, se je skoraj spotaknil ob mrtvo podgano, ki je ležala sredi stopnišča. Takrat je brez kake posebne misli žival odrinil ter odšel po stopnicah. Ko pa je prišel na ulico, mu je prišlo na misel, da tam ni mesto za podgano, zato se je vrnil, da bi opozoril nanjo hišnika. Ko je videl obraz starega gospoda Michela, je šele zaslutil, kako nenavadno je njegovo odkritje. Njemu se je zdela navzočnost mrtve podgane samo čudna, za hišnika pa je bila prava pravcata spotika. Sicer pa je bilo hišnikovo stališče brezpogojno: v hiši podgan ni. Doktor je lahko razlagal in razlagal, da ena leži v prvem nadstropju in da je po vsej verjetnosti mrtva, vendar pa prepričanja gospoda Michela ni mogel omajati. Podgan v hiši ni, tole so morali torej prinesti od drugod. Skratka: gre za neslano šalo.
Še istega večera, ko je Bernard Rieux obstal v veži poslopja, kjer je stanoval, in tipal za ključi, da si bo odprl vrata, je zagledal veliko podgano s premočenim kožuhom, ki se je iz mračnega ozadja veže opotekla proti njemu. Žival se je ustavila, zdelo se je, da skuša ujeti ravnotežje, nato se je spet zaletela proti doktorju, se spet ustavila, se zavrtela okoli same sebe, zacvilila ter se končno zvalila po tleh, iz napol odprtega gobca pa se ji je pocedila kri. Doktor se je za hip zastrmel vanjo, nato pa odšel v svoje stanovanje.
Mislil pa ni na podgano. Kri ga je spomnila lastne skrbi. Njegova žena, ki je bila že celo leto bolna, bi morala naslednjega dne odpotovati v neko gorsko zdravilišče. Ko je stopil v spalnico, jo je našel v postelji, kot ji je bil priporočil. Tako se je namreč pripravljala na utrudljivo potovanje. Smehljala se je.
»Kar dobro se počutim,« je rekla.
Doktor se je zagledal v obraz, ki je bil v svetlobi svetilke na nočni omarici obrnjen proti njemu. Za Rieuxa je bil ta obraz tridesetletne žene kljub znamenjem bolezni še zmeraj obraz mladosti. In to zavoljo nasmeha, ki je prekril vse drugo.
»Zaspi, če moreš,« ji je rekel, »strežnica bo prišla ob enajstih, odpeljal vaju bom na opoldanski vlak.«
In poljubil jo je na malce vlažno čelo. Njen smehljaj ga je spremljal prav do vrat.
Naslednjega dne, to se pravi 17. aprila, je hišnik ustavil doktorja, ki je prišel ob osmih zjutraj mimo, in se pritožil, da so mu neki nepridipravi položili na sredo veže tri mrtve podgane. Po vsej verjetnosti so jih ujeli s kakšno posebno mišjo pastjo, zakaj bile so čisto krvave. Hišnik je stal nekaj časa na pragu, držal podgane za tace ter čakal, da bi se krivci izdali s kakšno zbadljivo besedo. Zgodilo pa se ni nič.
»Presneto, da jih bom ujel …« je dejal gospod Michel.
Rieux, ki se mu je stvar zazdela čudna, je sklenil, da bo začel z bolniškimi obiski najprej v zunanjih četrtih, kjer so stanovali njegovi najrevnejši bolniki. Tam so pobirali smeti v kasnejših urah, zato je avto, s katerim se je vozil po ravnih in prašnih cestah te četrti, drsel tik ob zabojih z odpadki, ki so čakali na robu pločnika. V neki ulici, po kateri se je tako vozil, je doktor naštel kakšen ducat podgan, ki so ležale na vrhu zelenjavnih odpadkov in umazanih cunj.
Svojega prvega bolnika je našel v postelji v izbi z oknom na ulico, in ta izba je bila spalnica in jedilnica hkrati. Bil je to star Španec trdega in razoranega obraza. Na odeji pred seboj je imel dva lonca, do roba napolnjena z grahom. V trenutku, ko je doktor vstopil, se je bolnik, ki je v postelji napol ležal, napol sedel, zleknil čisto nazaj ter skušal ujeti hropečo sapo, ki mu jo je jemala zastarela naduha. Njegova žena je prinesla umivalno skledo.
»Ej, doktor,« je rekel, ko je zabadal vanj iglo, »zdaj pa lezejo na dan, ste videli!«
»Seveda,« je rekla žena, »sosed je pobral že tri.«
Stari si je mel roke.
»Na dan lezejo, vsi smetnjaki so jih polni. Glad jih goni.«
Rieux je kmalu zatem ugotovil, da po vsej četrti teče beseda le o podganah. In ko je z obiski pri bolnikih opravil, se je vrnil domov.
 »Telegram vas čaka,« je rekel gospod Michel.
Doktor ga je vprašal, ali je videl še kakšno podgano.
»Ne,« je rekel hišnik, »bil sem na preži, razumete, in zato se te barabe niso drznile.«
Telegram je Rieuxu sporočal, da bo naslednjega dne prišla njegova mati. Prihajala je, da se bo namesto odsotne bolnice ukvarjala s hišo in skrbela za sinovo gospodinjstvo. Ko je doktor stopil v stanovanje, je bila strežnica že tam. Rieux je dobil ženo že pokonci, bila je oblečena v kostim, bledi obraz pa si je našminkala. Nasmehnil se je: »Lepo, lepo.«
Ko jo je čez nekaj časa na postaji spravil v spalnik, se je ozrla po oddelku.
»Predrago je za naju, ali ne?«
»Pa je treba,« je rekel Rieux.
»Kaj neki pomenijo te govorice o podganah?«
»Ne vem. Čudno je, a minilo bo.«
Nato ji je prav na hitro rekel, naj mu nikar nič ne zameri, da bi moral nanjo bolj paziti in da jo je hudo zanemarjal. Zmigovala je z glavo, kot bi mu hotela reči, naj bo tiho. On pa je pristavil:
»Vse bo bolje, ko se boš vrnila. Začela bova znova.«
»Bova,« je rekla in oči so se ji zasvetile, »začela bova znova.«
Trenutek pozneje mu je obrnila hrbet in se zagledala skozi šipe. Na peronu so se ljudje gnetli in prerivali. Sopihanje lokomotive je prihajalo prav do njiju. Poklical je ženo po imenu, in ko se je obrnila, je videl, da je bil njen obraz ves solzan.
»Nikar,« je čisto mehko rekel.
Izpod solz se je spet pokazal smehljaj, le da je bil malce krčevit. Globoko je zavzdihnila.
»Pojdi! Vse bo še dobro!«
Stisnil jo je k sebi, in ko je čez čas obstal na peronu, je videl na oni strani šipe samo še njen smehljaj. 
»Prosim te, pazi nase,« ji je rekel.
A ona ga ni mogla slišati.
Na peronu blizu vhoda se je Rieux skoraj zaletel v preiskovalnega sodnika gospoda Othona, ki je peljal za roko svojega sinčka. Doktor ga je vprašal, če odhaja na pot. Dolgi in črni gospod Othon, ki je bil napol podoben tistemu, kar so njega dni imenovali svetovljan, napol pa pogrebniku, je odgovoril sicer ljubeznivo, vendarle pa odsekano:
»Čakamo gospo Othon, ki je odšla na vljudnostni obisk k moji družini.«
Lokomotiva je zapiskala.
»Podgane …« je rekel sodnik.
Rieuxa je potegnilo za vlakom, pa se je vendarle obrnil proti izhodu.
»Ah, to vse skupaj ni nič!«
Vse, kar mu je od tega trenutka ostalo v spominu, je bil železniški delavec, ki je nesel pod pazduho mimo njega poln zaboj mrtvih podgan.
Istega dne popoldne je ob začetku svojih ordinacijskih ur Rieux sprejel mladega človeka, za katerega so mu rekli, da je novinar in da ga je že zjutraj iskal. Ime mu je bilo Raymond Rambert. Bil je nizke rasti, plečat, odločnost mu je sijala z obraza, oči je imel jasne in bistre. Rambert je bil oblečen v športno obleko in vse je kazalo, da mu življenje ne dela posebnih preglavic. Takoj je prišel z besedo na dan. Za neki velik pariški dnevnik je zbiral podatke o življenjskih pogojih Arabcev in je hotel zvedeti, kakšne so njihove zdravstvene razmere. Rieux mu je dejal, da te razmere nikakor niso dobre. A preden bi mu povedal kaj več, je hotel zvedeti, ali bi časnikar lahko pisal resnico.
»Seveda,« je rekel oni.
»Hočem reči, ali si upate obsoditi to stanje v celoti?«
»V celoti ne, to že moram priznati, sicer pa domnevam, da taka obsodba ne bi bila čisto utemeljena.«
Rieux mu je mirno odgovoril, da taka sodba res ne bi bila utemeljena, da pa mu je to vprašanje zastavil zato, ker je hotel vedeti, ali si Rambert lahko privošči pričevanje brez slehernega pridržka.
»Poznam samo pričevanje brez pridržkov. Zato vašega ne bom podprl s svojimi podatki.«
»Tako je govoril Saint Just,« je odvrnil novinar in se nasmehnil.
Ne da bi povzdignil glas, je Rieux dejal, da ne ve, če je res tako, a da govori kakor človek, ki se je sveta, v katerem živi, naveličal, vendar pa mu bližnji niso postali do take mere zoprni, da ne bi odklanjal krivice. Rambert je potegnil glavo med ramena in gledal doktorja.
Rekel je: »Mislim, da vas razumem.« Nato je vstal.
Doktor ga je spremil do vrat.
»Zahvaljujem se vam za razumevanje.«
Rambert je nestrpno skomizgnil z rameni: »Seveda, razumem vas, oprostite, da sem vas motil.«
Doktor mu je stisnil roko in mu omenil, da bi se dala napisati zanimiva reportaža o neznansko velikem številu mrtvih podgan, ki jih je mogoče zadnje čase videti v mestu.
»Oho, to bi bilo nekaj zame,« je vzkliknil Rambert.