Ob vladnem predlogu kandidature dr. Dimitrija Rupla za predstavnika za svobodo medijev pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) sem tudi jaz v isti sapi nejeverno, bogaboječe in cinično privzdignil obrvi.Kljub temu pa Ruplu na stara leta privoščim sinekuro. Brez nadaljnega. Tako rekoč osamosvojiteljski preužitek. Nekakšno rento, ki jo zaslužnemu človeku dá demokracija — ali vsaj ena plat in en branik demokracije.

State of the Media

Si pa ne morem kaj, da ne bi polemiziral z dr. Petrom Jambrekom, ki je »v sodelovanju z Ruplom« napisal novo pismo bralcev. Včeraj ga je dobrohotno objavil provladni mainstream Siol. Kar je napredek, če se spomnimo tistega pisma, ki sta ga pred meseci poslala na Guardian, ker je nek njihov novinar grdo pisal o Sloveniji, in ki — logično! — sploh ni bilo objavljeno, zato pa ga je s tem večjim pompom ponatisnil naš alt-right šoder.

39. člen

Skratka:

»Gre za položaj in usmeritev osrednjih in vodilnih tiskanih in elektronskih medijev, kot so Delo, Dnevnik, Večer, javna Radiotelevizija Slovenija in zasebna Pop TV. V navedenih medijih objavljene informacije in komentarji o aktualnih in dolgoročnih političnih dogodkih v državi in v tujini predstavljajo nosilni, odločilni, jedrni in večinski korpus javnih sporočil. Omenjeni mediji in njihova politična sporočila odločilno pogojujejo izvrševanje pravice do svobode izražanja slovenske javnosti v pomenu sprejemanja, zbiranja in širjenja vesti in mnenj. Ustava namreč v 39. členu varuje temeljne demokratične pravice do svobode izražanja misli, govora, javnega nastopanja in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja.«

Glajhšaltunga

Tega ne razumem. Če Ustava zagotavlja »pravice do svobode izražanja misli, govora, javnega nastopanja in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja«, potem je svoboda — teoretično — tudi to, da vsi (našteti) mediji ali večina (teh) medijev poročajo eno in isto. Da enako (ali podobno) mislijo in komentirajo.
Seveda pa glajhšaltunga še ni najhujša stvar. Za Jambreka in Rupla že mogoče, ker mislita, da samo na levici enako ali podobno mislijo, govorijo, pišejo, komentirajo, objavljajo. Ker ne vidita, da je tudi na desnici enako. Le da je desničarjev pač malo manj. So pa zato bolj glasni. Pa še vlado imajo.
Jambrek in Rupel sta skratka indignirana zato, ker je levica medijsko dominantna, večinska — in ker bi neki njuni janšistični politični etiki na ljubo medijski prostor moral biti bolj uravnotežen. Kao pošten do vlade in ji hvaležen za karkoli že.

Kako utišati idiote

Svoboda govora je tudi to, da je medijski prostor drastično neuravnotežen, pristranski, biased, nagnjen in iz tira. Jambreka in Rupla še predobro razumem. Levičarji jima grejo na živce nekako tako, kot grejo meni na živce idioti — desni ali levi —, ki po zaslugi 39. člena Ustave govorijo, kar hočejo, in z infantilno samoumevnostjo pričakujejo, da bodo njihove neumnosti distribuirane in konzumirane, če se dovoljšnjemu številu ljudi pač zdijo zanimive ali bog ne daj celo pametne.
Jaz osebno sem se vedno zavzemal za to, da bi vedno glasnejše idiote morali nekako utišati — čeprav mi ni bilo jasno in mi še zdaj ni, kako bi to lahko na kolikor-toliko lep način dosegli.

Ne za narodov blagor

To seveda ni dobro za demokracijo, niti seveda za realno obveščenost in informacijski, da ne rečem duhovni narodov blagor. Predvsem pa to ni dobro za medije. To je lahko dobro za povečevanje pozornosti, ki so je deležni s strani javnosti, in morda tudi za rast oglasnih prihodkov in prihodkov iz naslova naročnin. 
Res pa je, da to za medije ni dobro spričevalo.
To, kar pišeta Jambrek in Rupel, je problem kvečjemu za RTV Slovenija — za druge, privatne, torej nejavne oz. nejavno financirane medije pa seveda ne.

Poden

Jambrek in Rupel intelektualno osmišljata desničarski načrt politične, informacijske, duhovne, ekonomske, tržne in moralne reorganizacije dominantne medijske krajine. SDS jo bo žalibog preoblikovala po svoji podobi in po predstavah.
Jambrek in Rupel morda naivno pričakujeta, da bo ta nova večinska medijska stvarnost, ki jo poskušata soustvarjati, nekaj na kulturnem nivoju izročila in poslanstva disidentstva, kakršnega se spominjata, vendar bo to kvečjemu poden à la Nova24TV in Demokracija.
Če bosta to dočakala, bosta zadovoljna, ker bo situacija obrnjena. Zadovoljna bosta, ker bodo končno enkrat za spremembo levičarji tisti, ki se bodo sklicevali na 39. člen ustave in terjali svobodo govora. Zadovoljna bosta, ker bodo SDS mediji svobodno opominjali na povojne poboje in se zgražali nad komunisti.